Več kot štiri desetletja je soustvarjal programe, ki so osebam s cerebralno paralizo in njihovim družinam odpirali nove možnosti.
Poslovil se je Taras Poljanec, eden najpomembnejših soustvarjalcev Sončka – Mariborskega društva za cerebralno paralizo in dolgoletni zagovornik izboljševanja položaja oseb s cerebralno paralizo ter njihovih družin.
Vest o njegovi smrti so sporočili iz mariborskega društva Sonček, kjer pravijo, da je Poljanec velik del svojega življenja namenil razvoju programov, storitev in možnosti za vključevanje oseb z invalidnostjo v družbo.
Med pobudniki ustanovitve mariborskega Sončka
Poljanec je bil med pobudniki ustanovitve Sončka – Mariborskega društva za cerebralno paralizo, ki je bilo v register društev vpisano 9. decembra 1982. Postal je njegov prvi predsednik in skupaj s starši otrok s cerebralno paralizo, strokovnimi delavci ter drugimi podporniki postavil temelje organizacije.
Od ustanovitve društva pa vse do smrti je bil član njegovega izvršnega odbora in tako več kot štiri desetletja sodeloval pri njegovem delovanju ter razvoju.
Leta 1983 sta mariborsko in kranjsko društvo za cerebralno paralizo ustanovili še Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije. Poljanec je bil eden od ustanoviteljev zveze in njen drugi predsednik, pozneje pa je ostal dejaven tudi kot član njenega strokovnega sveta.
Odpiral možnosti za delo in samostojnejše življenje
Bil je prvi vodja Varstveno-delovnega centra Sonček Maribor, do upokojitve leta 2016 pa tudi direktor invalidskega podjetja Sončna pot.
Pri svojem delu si je prizadeval predvsem za ustvarjanje možnosti za delo, ustvarjalnost, vključevanje in samostojnejše življenje odraslih oseb s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi.
»Razumel je, da osebe z invalidnostjo ne potrebujejo zgolj skrbi, temveč predvsem priložnosti, podporo in enakovredno mesto v družbi.«
V devetdesetih letih je s sodelavci in starši obiskoval sorodne organizacije v evropskih državah, kjer so bile skupnostne storitve razvitejše. Pridobljena znanja in izkušnje so pozneje prenašali v programe Sončka, ki so temeljili na vključevanju v skupnost in deinstitucionalizaciji.
Starši se ga spominjajo tudi po zdravstveno-terapevtskih kolonijah
Pomemben del njegovega dela so bile tudi zdravstveno-terapevtske kolonije, ki so sodile med prve programe novoustanovljenega društva.
Poljanec jih je vpeljal v času, ko so bile informacije o cerebralni paralizi in možnostih pomoči bistveno težje dostopne kot danes. Kolonije zato niso bile namenjene zgolj terapijam, ampak tudi povezovanju družin, izmenjavi izkušenj, nasvetov in medsebojni podpori.
Prav tam so se po navedbah društva med številnimi družinami spletla tudi dolgoletna prijateljstva.
»Taras je dobro razumel, kako pomembni so povezovanje, medsebojna pomoč in občutek, da družina na svoji poti ni sama,« so zapisali v Sončku – Mariborskem društvu za cerebralno paralizo.
Ob slovesu poudarjajo, da njegov prispevek ni ostal le del zgodovine organizacije, ampak je viden v programih, storitvah in življenjih ljudi, pri katerih je sodeloval.
»Taras, hvala za vse, kar ste ustvarili. Vaša sled ostaja trajno vtkana v Sonček,« so se od njega poslovili v društvu.
Njegovi ženi Darji, hčeri Ireni in drugim bližnjim so izrekli iskreno sožalje.
