Kot zdravnica prostovoljka je delala v podzemni stabilizacijski točki v neposredni bližini fronte, na območju, ki ga zaradi nenehne nevarnosti obstreljevanja in napadov z droni imenujejo tudi cona smrti.
Tridesetletna specializantka urgentne medicine Laura Petek, zaposlena v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, se je nedavno vrnila iz Ukrajine, kjer je kot zdravnica prostovoljka delala v neposredni bližini fronte.
Svoje znanje urgentne medicine je uporabila v razmerah, ki si jih v mirnem okolju težko predstavljamo. Delala je v podzemni stabilizacijski točki v kraju Novomikolajevka, med Zaporižjem in Doneckom, slabih deset kilometrov od fronte. Območje zaradi nenehne nevarnosti obstreljevanja in napadov z droni imenujejo tudi cona smrti.
Kot so sporočili iz Zdravniške zbornice Slovenije, je Laura Petek za prostovoljno delo namenila svoj letni dopust in ure, pridobljene z nadurnim delom. Pri tem so jo podprli tudi v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, kjer je zaposlena, ter njeni sodelavci in sodelavke.
»Biti na lokaciji, kjer okoli tebe padajo bombe, je izkušnja, ki je nismo vajeni. In odločitev, ali boš po osmih, devetih dneh dela, polnih krvi, umazanije in znoja, šel pod tuš ali ostal na nekoliko bolj varnem, je vsakič težka,« pripoveduje Laura Petek.
Delala je pod zemljo, le nekaj kilometrov od fronte
Mariborska zdravnica je bila v Ukrajini del ekipe, ki kot prvi zdravstveni odziv poskrbi za ranjene vojake. V stabilizacijsko točko so prihajali ranjenci s poškodbami po eksplozijah, minah, šrapnelih in strelnimi ranami, pa tudi s hudimi opeklinami ter poškodbami obraza, pljuč, rok in nog.
Nekateri so imeli odtrgane ude. Po njenih besedah v spominu ostanejo predvsem drobni trenutki sredi kaosa.
»V spominu ostanejo stisnjene roke še na vozičku ali postelji, medtem ko jih potiskaš v rešilca. Pa kakšna beseda hvala. Vprašanje, kako ti je ime, da si ga bodo zapomnili. Pri večini pa je stanje tako kritično, da ne morejo govoriti,« opisuje.
Kot pravi, je bila iz Iraka že vajena strelnih ran, ne pa vojne v takšni obliki. V Ukrajini je videla vojno zračnih napadov, topništva, dronov in raket. Prav zaradi dronov je evakuacija ranjencev izjemno zahtevna, saj morajo ekipe čakati na trenutke, ko je nebo vsaj za kratek čas dovolj varno.
»Tam govorijo o 'umazanem' in 'čistem' nebu. Ko ni zaznano veliko dronov ali raket, se komaj odpre trenutek, ko lahko lokalna evakuacijska ekipa pride do ranjenca, ga naloži v vozilo in pripelje do nas,« pojasnjuje.
Ko je ranjenih več, kot je postelj
Razmere, v katerih je delala, so bile daleč od tistih, ki jih poznamo v bolnišnicah. Včasih je bilo ranjenih več, kot je bilo prostora, zato so nekateri ležali na vozičkih, drugi na nosilih na tleh.
»Pri nas bi si mislili: prideš na urgenco, manjkata ti dve nogi, seveda si prvi na vrsti. Tam pa je ranjenih toliko, da lahko tudi tak človek čaka. Če ima pravilno nameščen turniket, ki ustavi krvavitev in ga reši pred izkrvavitvijo, takrat lahko pomagaš nekomu drugemu, ki je še bolj življenjsko ogrožen,« pripoveduje.
Specializacijo iz urgentne medicine je izbrala tudi zato, ker zdravnika pripravi na delo v najbolj nepredvidljivih razmerah.
»Urgentna medicina te nauči, da si lahko z enim nahrbtnikom opreme in zdravil v pomoč sredi ničesar. Brez operacijske dvorane, brez posebnih naprav, včasih tudi brez elektrike,« pravi.
V Ukrajini je to postalo resničnost. Delala je v slabih pogojih, brez opreme, ki je v naših bolnišnicah samoumevna, v prostoru pod zemljo, ob zračnih alarmih in eksplozijah.
»Ko slišiš pokanje, veš, da ne gre za novoletne ognjemete. To so prave bombe, ki padajo zelo blizu. Zemlja se trese, nate se usipa prst in veš, da nas ne bi bilo več, če bi padle le nekaj metrov bližje,« opisuje.
Po vrnitvi v Maribor jo še vedno prestrašijo vsakdanji zvoki
Laura Petek je bila kot prostovoljka zelo aktivna že v času pandemije covida-19, pred tem pa je prostovoljno delo opravljala tudi v Ugandi, Indiji, Iraku in Libanonu. A izkušnja iz Ukrajine jo, kot pravi, ne zapusti niti po vrnitvi domov.
»Težko si je predstavljati situacije, ko nate pade bomba, si zategneš povoj, da ne izkrvaviš, nato pa s hudimi ranami v bolečinah 20 dni ležiš v mokri zemlji in čakaš na pomoč. Ti ljudje gredo skozi resnične grozote. To, kar smo kot zdravniki tam doživeli mi, je v primerjavi z njihovim trpljenjem mala malica.«
Po vrnitvi v Maribor jo še vedno presenetijo zvoki in prizori, ki so za druge povsem običajni.
»Občutek, ko se sprehajaš po Mariboru, vidiš otroke, ki v parku za zabavo spuščajo drone, slišiš pok motorja in se za sekundo ustrašiš, da bi moral v zaklonišče. Potem pogledaš ptice na nebu in se spomniš, da to niso droni. Da je moje nebo varno. Njihovo pa ni. To mi je najtežje,« pravi.
Ko je prvič odhajala v Ukrajino, je mislila, da gre enkrat. Po vrnitvi razmišlja drugače.
»Težko je bilo biti tam, a me je presenetilo, da mi je zdaj skoraj težje biti tukaj na varnem, medtem ko so ljudje, s katerimi sem delala, ostali tam,« pove.
Zato, kot pravi, ni več vprašanje, ali se bo v Ukrajino vrnila, temveč kdaj.
