Danes obeležujemo svetovni dan interneta, ki je v nekaj desetletjih postal nepogrešljiv del našega vsakdana. O prednostih in pasteh digitalnih tehnologij smo govorili z Rokom Gumzejem iz Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout.
Internet je ob koncu prejšnjega tisočletja korenito spremenil način, kako komuniciramo, delamo in preživljamo prosti čas. Družbena omrežja, videoigre in spletne vsebine so z lažjo dostopnostjo hitro postali del vsakdana, uporaba digitalnih naprav pa se pri nekaterih začne že v zgodnjem otroštvu.
Ob svetovnem dnevu interneta, ki ga obeležujemo 29. oktobra, pa spomnimo, da lahko prekomerna uporaba zaslonskih tehnologij vpliva na spanje, odnose, šolske in delovne obveznosti ter dejavnosti, ki so nas nekoč veselile.
V nevladni in neprofitni organizaciji Logout, kjer nudijo pomoč pri prekomerni rabi interneta, se srečujejo z različnimi stiskami, povezanimi z digitalnimi tehnologijami:
»Obravnavamo družine, ki imajo doma konflikte glede rabe naprav, mlade odrasle, ki se znajdejo v težavah zaradi spletnih iger na srečo, včasih pa se zgodi tudi, da otroci pripeljejo svoje starše,« pojasnjuje Rok Gumzej, ki je skupaj z Julijo Menoni gonilna sila mariborske enote Logouta.
Kdaj uporaba interneta postane problem?
Prekomerne uporabe ni mogoče ocenjevati zgolj po številu ur, preživetih pred zaslonom. Pomembno je predvsem, ali zaradi nje zanemarjamo druge dele življenja. Med opozorilnimi znaki so pomanjkanje spanca, neopravljanje šolskih ali delovnih obveznosti, opuščanje hobijev in uporaba zaslonov kot glavnega načina pomirjanja.
»Kadar postane uporaba naprav primarni ali celo edini hobi, ki ga oseba ima, je to že rdeča zastavica,« opozarja Rok.
Splet in videoigre sicer ponujajo številne možnosti za učenje, ustvarjalnost, sodelovanje in sklepanje prijateljstev. Težava nastane, ko digitalne dejavnosti niso več dopolnilo vsakdanjemu življenju, temveč začnejo nadomeščati druge dejavnosti in odnose.
»Digitalni svet je lahko super okolje za razvijanje veščin in poznanstev ter za doživljanje zgodb, a le dokler je to res dodaten bonus k življenju, ki že ima dovolj raznolikih dejavnosti,« pojasnjuje Rok.
Težave se lahko razlikujejo tudi stisko, zaradi katere se posameznik zateka k zaslonu. Pri videoigrah so lahko v ospredju drugačne želje kot pri spletnih igrah na srečo, kjer je prisotno še finančno tveganje, saj lahko prekomerna uporaba vodi v velike dolgove.
»Nekateri igrajo za družbo, drugi zaradi potrebe po dosežkih, za tretje pa je to mehanizem spoprijemanja s težavami. Iz izkušenj našega centra so lahko posledice hude pri vseh oblikah, a se pri spletnih igrah na srečo in pornografiji pogosto odkrijejo veliko kasneje, saj je za to vedenje v družbi veliko več stigme.«
Otroci potrebujejo meje, a tudi zanimanje staršev
Pri uporabi naprav pri otrocih in mladostnikih ni pomembno le postavljanje omejitev, temveč tudi razumevanje njihovega digitalnega sveta. Starši naj se zanimajo za igre, ki jih otroci igrajo, vsebine, ki jih spremljajo, ljudi, s katerimi se pogovarjajo, in aplikacije, ki jih uporabljajo.
Prvi korak je razmislek o lastnem odnosu do tehnologije, poudarjajo v Logoutu. Starši naj se vprašajo, kaj jih pri otrokovi uporabi skrbi, kakšne navade želijo spodbujati in katera pravila se jim zdijo primerna. Pomembno je tudi, da so odrasli, ki sodelujejo pri vzgoji, med seboj usklajeni.
Če eden od staršev postavlja omejitve, drugi pa jih ne upošteva ali jih celo spodkopava, je manj verjetno, da bodo pravila dolgoročno delovala. Otroci bodo meje preizkušali, naloga staršev pa je, da jih vzdržujejo mirno, dosledno in odločno.
»Če bo otrok ob odvzemu naprave uspešno prepričal starše, da mu jo vrnejo, je lekcija naučena – samo dovolj moram pritiskati in dobim, kar želim,« opozarja Rok.
Dodaja, da je pri tem pomemben odnos med staršem in otrokom, ki mora temeljiti na razumevanju, vendar ne sme biti zgolj prijateljski. Starši morajo znati prisluhniti otroku, hkrati pa vztrajati pri postavljenih mejah.
Koliko časa pred zasloni je priporočljivo preživeti glede na starost?
Nacionalni inštitut za javno zdravje je pripravil časovna priporočila za uporabo zaslonov v prostem času glede na starost otrok. Po teh priporočilih otroci do dopolnjenega drugega leta ne bi smeli biti izpostavljeni zaslonom.
Med drugim in petim letom naj bo uporaba omejena na manj kot eno uro dnevno. Otroci med šestim in devetim letom naj zaslone v prostem času uporabljajo največ eno uro na dan, med desetim in dvanajstim letom največ uro in pol, mladostniki med 13. in 18. letom pa največ dve uri dnevno.
Pri mlajših otrocih je priporočljivo, da je uporaba čim krajša in poteka ob navzočnosti staršev. Podrobnosti smernic so na voljo na spletni strani NIJZ.
Ko začne umetna inteligenca nadomeščati človeške odnose
Eden od sodobnejših izzivov je vse pogostejša uporaba umetne inteligence za pogovor in čustveno podporo. Klepetalni roboti so na voljo praktično kadarkoli, se odzivajo na uporabnikova vprašanja in ne izražajo nestrpnosti, kar lahko vodi v močno čustveno navezanost.
V Logoutu že opažajo primere, ko pogovori z umetno inteligenco postajajo problematični, saj posamezniki z njimi nadomeščajo tudi osebne in intimne odnose. Prav tako se na klepetalne robote zanašajo pri preprostejših nalogah, ki bi jih lahko opravili sami.
Ob svetovnem dnevu interneta zato svetujejo, da tehnologijo uporabljamo zavestno in kritično. Staršem priporočajo več zanimanja za spletne dejavnosti otrok, mladim pa premišljeno izbiranje vsebin, ki jim namenjajo svoj čas.
»Velika razlika je, če porabimo dve uri za kvaliteten film ali enoigralsko videoigro z zanimivo zgodbo, kot pa dve uri na kratkih video posnetkih, kjer se po ogledu sploh ne spomnimo, kaj smo videli. Spletni prostor ponuja dobre in manj dobre vsebine. Pomembno je, da znamo med njimi zavestno ločevati.«
