Ena embalaža, en vonj, ena zgodba iz kuhinje otroštva.
Vonj po gostem, toplem pudingu, ki se je iz kuhinje počasi širil po domu, je za mnoge vonj otroštva. Spomini na zmes, ki se je mešala v loncu, na prvo čokoladno žlico in nasmehe za mizo, še danes ogrejejo srce.
Med najbolj prepoznavnimi je bil zagotovo puding Sana iz Hoč, ki je bil v številnih gospodinjstvih skorajda obvezen del shrambe.
Nedavno je Muzej narodne osvoboditve Maribor na svoji Facebook strani objavil fotografiji embalaže tega legendarnega izdelka, pakiranega leta 1959.
Motiv z ilustracijo deklice in temnim čokoladnim pudingom v ospredju je sprožil val nostalgije med številnimi sledilci.
Eden prvih brez mleka
Kot so zapisali pri muzeju, je bil to eden prvih pudingov, ki so ga gospodinje lahko pripravile tudi brez mleka, samo z vodo. Na embalaži je še vedno vidno preprosto navodilo.
»Zmešaj z vodo, dodaj sladkor, po želji maslo. Serviraj ga s sadnim sokom!«
Sestava je bila konkretna, 82 odstotkov škroba in 14 odstotkov kakava, kar mu je dajalo izrazit okus in čvrstost.
Kaj smo imeli ... in kako je izginilo
Sanina zgodba se je začela leta 1922, ko je tovarno čokolade, bonbonov, keksov in pecilnih praškov v Hočah ustanovila italijansko-slovenska delniška družba. Po požaru leta 1927 jo je na dražbi prevzel podjetnik Josip Adamovič, ki je poleg čokolade začel proizvajati tudi bombone.
Po drugi svetovni vojni je bila tovarna nacionalizirana, v 60. letih pa so po poročanju muzeja razvili tudi idejo o pudingu v vrečki, ki ne bi potreboval mleka.
Leta 1965 je tovarna zaposlovala 232 delavcev in proizvedla kar 2639 ton čokolade, peciva in slaščic.
Zgodba se ni zaključila sladko
Po poročanju 24ur.com so lastniki tovarne, hrvaško podjetje Podravka, oktobra 2006 napovedali likvidacijo podjetja in selitev proizvodnje v Makedonijo. Uradni razlog: previsoki stroški dela v Sloveniji.
Po navedbah medijev je službo izgubilo 48 zaposlenih. Odpovedi so sicer potekale v dogovoru s sindikatom, izplačane so bile odpravnine, vendar so pri ljudeh ostali razočaranje, jeza in praznina.
Leta 2007 je Sana dokončno zaprla svoja vrata. Danes je od vsega ostala le še kakšna ohranjena embalaža, nekaj spominov in občutek nostalgije, eden takšnih fragmentov časa je zdaj ohranjen tudi v arhivu Muzeja narodne osvoboditve Maribor.
