Pesnica in prevajalka Erika Vouk je posthumna prejemnica letošnjega zlatnika poezije, priznanja za življenjski pesniški opus ter ustvarjalno žlahtnjenje slovenskega jezika in kulture.
Mariborska pesnica in prevajalka Erika Vouk je posthumna prejemnica zlatnika poezije. Priznanje, ki ga od leta 2005 podeljujejo v okviru Veronikine nagrade, je namenjeno avtorjem za celoten pesniški opus in prispevek k slovenskemu jeziku ter kulturi.
Prejemnico sta izbrali Katarina Gomboc Čeh in Jana Kvas. V utemeljitvi sta poudarili, da je Vouk s svojim prepoznavnim glasom dosegla vrh slovenske poezije.
»Erika Vouk je z mehkobno odločnostjo, kot kaplja vode, ki brez naprezanja, a z zaupanjem v ritem in čas, ustvari kapnik, prodrla v vrh slovenske poezije, pri čemer je ostala zvesta svojemu glasu in doživljanju.«
Za svoj opus prejela najvišja priznanja
Erika Vouk, ki je živela med letoma 1941 in 2026, je veljala za eno najvidnejših ustvarjalk sodobne slovenske poezije. Pomemben del njenega ustvarjanja je bilo tudi prevajalsko delo, zlasti sodelovanje s Slovenskim narodnim gledališčem Maribor.
Leta 2002 je za pesniško zbirko Opis slike prejela Jenkovo nagrado, leta 2004 pa za zbirko Valovanje Veronikino nagrado. Mestna občina Maribor ji je leta 2015 podelila Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, leta 2024 pa je prejela še Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
-
Kronika | 0 komentarjevMaribor je izgubil eno največjih pesniških imen
Od Bele Evridike do zbirke Ta dan
Njen pesniški prvenec Bela Evridika je izšel leta 1984. Sledile so zbirke Anima, Belo drevo, Opis slike, Album, Valovanje, Rubin, Lasa pur dir in leta 2018 še Ta dan.
Pisala je tudi za otroke, njena otroška poezija pa je izšla v zbirki Nespančki. Leta 2007 je izšla še knjiga izbranih pesmi Z zamahom ptice neka roka slika.
Pesnik Boris A. Novak je njen pesniški razvoj opisal kot spiralo, v kateri se osnovni elementi ponavljajo, vendar se vedno znova dvigujejo na višjo in širšo umetniško raven.
Poezija ljubezni, bolečine in spomina
Med osrednjimi temami njene poezije so ljubezen, čutnost, bolečina, smrt, spomin in minevanje časa. Njene pesmi zaznamujejo tudi motivi morja, oljk, cipres, galebov in škržatov, s katerimi je ustvarjala podobe mediteranske lepote in melanholije.
Za njeno poezijo je značilen tudi poseben ritem, ki izhaja iz tradicionalnih metričnih vzorcev, vendar jim je Erika Vouk dodajala osebno in prepoznavno barvo. Kot so zapisali v utemeljitvi, je ustvarjala v času, ko slovenski literarni prostor pesnicam ni bil posebej naklonjen in je bil močno osredotočen na prestolnico, vendar je kljub temu ostala zvesta svojemu glasu.
