Bi Maribor potreboval sežigalnico odpadkov in kdo bi moral odločiti o njeni gradnji? Koliko se lahko občina še zadolži in katere investicije bi morale imeti prednost?
Velike mestne investicije, zadolževanje in načrtovana sežigalnica odpadkov so bili v ospredju tretjega sklopa spletnega soočenja štirih kandidatov za župana Maribora, ki ga je pripravilo uredništvo Mariborinfo v sodelovanju z medijsko hišo Moji mediji.
Razprava se je začela pri občinskem dolgu, financiranju razvojnih projektov in prihodnosti centra Rotovž, nato pa se je preselila k načrtovani sežigalnici na Teznu.
Kandidati so govorili o možnostih pridobivanja evropskega in državnega denarja, stroških investicij, vplivih na okolje ter pravici prebivalcev, da sodelujejo pri odločitvah.
Katja Koren: Prednost evropskemu denarju in reševanju financiranja Rotovža
Katja Koren je opozorila na finančno obremenjenost mariborske občine. Po njeni oceni bi moralo mesto za prihodnje investicije predvsem iskati sredstva zunaj občinskega proračuna.
»Ker je občina v tem trenutku finančno obremenjena maksimalno. Treba bo poiskati vire, ki niso občinski,« je poudarila.
Priložnost vidi v pripravi novega evropskega finančnega obdobja. Povedala je, da sodeluje pri načrtovanju na državni ravni, in izpostavila, da bi se moral Maribor pravočasno vključiti v pripravo projektov, ki bi lahko pridobili evropska sredstva.
V nadaljevanju razprave je opozorila tudi na razliko med tem, koliko se občina še lahko zadolži, in tem, kako dolgo bo morala dolgove odplačevati. Pri tem je omenila omejitve občinskega zadolževanja.
Posebej se je dotaknila centra Rotovž. Povedala je, da je treba poiskati sredstva za njegovo prihodnje delovanje in vzdrževanje ter da je za tisti teden napovedan obisk ministrice za kulturo.
»Že ta teden imamo obisk ministrice za kulturo, ker je treba akutno rešiti to težavo Rotovža,« je dejala Koren.
Andrej Bauman: Za obnovo šol in vrtcev tudi dodatni kredit
Andrej Bauman je poudaril, da razvoja mesta ni mogoče omejiti na izbiro med gospodarskimi investicijami in obnovo dotrajane javne infrastrukture. Po njegovem mnenju mora občina iskati rešitve za oboje.
Ocenil je, da ima Maribor še nekaj možnosti za zadolževanje, vendar mora skrbno presoditi, za katere projekte bi jih uporabil. Pri tem je izpostavil pomen državnega in evropskega sofinanciranja.
Med prednostnimi nalogami je posebej navedel obnovo šol in vrtcev. Opozoril je na dotrajane stavbe, energetsko potratnost, slabo statično stanje nekaterih objektov in šole brez telovadnic. Po njegovih besedah mariborske šole in vrtce obiskuje približno 14.000 otrok.
»Vrtci in šole so zagotovo visoko na prioritetni lestvici,« je poudaril Bauman.
Podprl je tudi investicijo v Rotovž, za katero meni, da bo mestu dolgoročno koristila. V njem vidi novo kulturno stičišče, ki bi lahko povezovalo javne ustanove in nevladne kulturne organizacije. Omenil je celo možnost, da bi se Maribor v prihodnosti znova potegoval za naziv Evropske prestolnice kulture.
Pri zadolženosti je opozoril, da je treba razlikovati med dolgom občine in dolgovi občinskih podjetij, ki svoje obveznosti odplačujejo sama.
»In če me sprašujete, absolutno bomo vzeli, če bo to potrebno, dodatni kredit za tistih 20, 25 odstotkov lastne participacije, ki jo moramo dati, če želimo obnovljene šole in vrtce,« je dejal.
Bor Greiner: Več preglednosti pri investicijah in opozorilo pred stroški dolga
Bor Greiner je pri razpravi o velikih investicijah izpostavil center Rotovž. Opozoril je na podražitve, dodatke k pogodbam in potrebo po večji preglednosti porabe javnega denarja.
Po njegovem mnenju bi morali občani pri vsakem večjem projektu sproti videti, kdo je odgovoren za izvedbo, zakaj prihaja do sprememb in koliko te stanejo. Predlagal je javno dostopne projektne kartice, na katerih bi bili zbrani podatki o poteku investicij.
»Pri takih investicijah, kot je Rotovž, ki so lep pokazatelj, kako lahko take investicije podivjajo, je treba vnesti več transparentnosti v tako dolgoročne projekte,« je povedal Greiner.
Ob tem je priznal, da je Maribor z Rotovžem pridobil pomemben objekt, vendar je opozoril na stroške njegovega prihodnjega delovanja. Po njegovi navedbi naj bi letna subvencija za vzdrževanje oziroma delovanje znašala približno od 1,7 do dva milijona evrov.
V nadaljevanju je opozoril na rast občinskega dolga. Navedel je, da naj bi se zadolženost občine v zadnjih dveh mandatih sedanjega župana povečala s približno 40 na 100 milijonov evrov, skupaj z občinskimi podjetji pa naj bi znašala okoli 130 milijonov evrov.
Omenil je tudi devet milijonov evrov letnih obresti. Gre za njegove navedbe na soočenju.
Greiner zadolževanju načeloma ne nasprotuje, če je povezano z jasno opredeljenimi razvojnimi cilji. Kot problematično pa je označil zadolževanje za tekoče stroške, plače ali vzdrževanje.
»Torej ni vsako zadolževanje enako,« je poudaril.
Matevž Frangež: Dolg mora financirati naložbe, ki bodo mestu prinesle razvoj
Matevž Frangež je poudaril, da je pri zadolževanju pomembno predvsem vprašanje, kaj bo mesto z izposojenim denarjem pridobilo.
Zavzel se je za vlaganja v razvojne projekte, ki bi povečali gospodarsko produktivnost in dolgoročno izboljšali življenjski standard prebivalcev.
»Veste, pri zadolževanju je ključno vprašanje, kaj nam dolg vrača,« je dejal Frangež.
Po njegovi oceni bi bilo mogoče tehnološki park v veliki meri financirati z evropskimi sredstvi, ob sodelovanju lokalnih skupnosti. Za razvoj območja ob mariborskem letališču pa bi bilo po njegovem mnenju potrebno širše sodelovanje.
Predlagal je, da Mestna občina Maribor skupaj z občino Hoče - Slivnica, državo in zasebnimi investitorji pripravi pogoje za izvedbo tako velikega projekta.
Frangež je predstavil tudi svojo oceno občinskih možnosti za nadaljnje zadolževanje. Po njegovih besedah naj bi imel Maribor še od 70 do 80 milijonov evrov zadolžitvenega potenciala, pri čemer se je skliceval na metodologijo izračuna in proračunske odločitve mestnega sveta.
»Jaz mislim, da je treba sredstva usmeriti v visoko produktivne naložbe, od katerih bomo jutri živeli bolje vsi,« je poudaril.
Sežigalnica na Teznu: Referendum, zdravje prebivalcev in ravnanje z odpadki
Drugi del razprave je odprl vprašanje načrtovane sežigalnice odpadkov v Mariboru. Kandidati so se dotaknili energetske izrabe odpadkov, možnosti pridobivanja toplote, okoljskih tveganj in vplivov na življenje prebivalcev Tezna.
Pomembno vprašanje je bilo tudi, kdo naj sprejme končno odločitev o tako velikem projektu in ali bi morala imeti pri tem odločilno besedo lokalna skupnost.
Matevž Frangež: Skeptičen do sežigalnice na Teznu, odločitev na referendumu
Frangež je povedal, da podpira iskanje rešitve za energetsko izrabo odpadkov na državni ravni, vendar ima resne pomisleke glede umestitve sežigalnice v Maribor, posebej na Tezno.
Opozoril je, da so tamkajšnji prebivalci že obremenjeni z infrastrukturo za ravnanje z odpadki. Spomnil je na požar na Teznu in težave s podganami, ki jih je povezal z odpadki.
»Zaenkrat sem zelo skeptičen, četudi mislim, da je za državo smiselno, da na centralni ravni rešimo vprašanje energetske izrabe odpadkov,« je dejal.
Poudaril je, da bi morala stroka najprej prepričljivo utemeljiti, zakaj bi bila sežigalnica primerna prav za to lokacijo. Če bi projekt napredoval, je napovedal zavezujoči referendum, na katerem bi o njegovi usodi odločali občani.
V nadaljevanju razprave je opozoril še na druge možnosti pridobivanja toplote za daljinsko ogrevanje. Med njimi je navedel obnovljive vire energije in uporabo toplotnih črpalk, tudi z izkoriščanjem toplote Drave.
Nasprotoval je poenostavljenemu povezovanju morebitne opustitve sežigalnice z višjimi stroški ogrevanja.
»Nekorektno pa se mi zdi dejati, sežigalnica, da ali ne, in če sežigalnice ne bo, bodo stroški ogrevanja višji,« je poudaril Frangež.
Bor Greiner: Projekt bi bil pripravljen ustaviti, če se izkaže, da ni potreben
Greiner je bil kritičen do načina odločanja o velikih infrastrukturnih projektih. Opozoril je, da prebivalcev ne bi smeli postavljati pred izvršena dejstva, temveč bi jim morali omogočiti dostop do neodvisnih strokovnih informacij.
Poudaril je, da sežigalnica predstavlja le eno od možnosti ravnanja z odpadki in da je treba presojati celoten sistem.
»Sežigalnica je samo en del in ena od slabših rešitev,« je dejal Greiner.
Po njegovem mnenju bi moralo mesto najprej pridobiti neodvisno strokovno presojo o potrebnosti in vplivih načrtovane naprave. Povedal je, da bi bil pripravljen projekt ustaviti, če bi se izkazalo, da ga Maribor oziroma Tezno ne potrebuje.
Ob tem je opozoril, da bi bilo treba tudi v primeru opustitve projekta še vedno rešiti vprašanje odpadkov, ki jih ni mogoče drugače obdelati.
V odzivu na predloge o referendumu je izpostavil še položaj prebivalcev Tezna. Opozoril je, da bi na referendumu odločali vsi občani Maribora, čeprav bi bili morebitnim vplivom sežigalnice najbolj neposredno izpostavljeni prebivalci njene okolice.
»In veste, ko večina odloča o tem, ali na račun manjšine nam vseeno gre lahko boljše, je tudi to za Tezno mogoče ni najbolj optimalna rešitev,« je opozoril.
Andrej Bauman: Najprej strokovne rešitve, na koncu odločitev občanov
Bauman je poudaril, da je treba razpravo o sežigalnici povezati s širšim vprašanjem ravnanja z odpadki in oskrbe mesta s toploto.
Omenil je možnost uporabe toplote iz energetske izrabe odpadkov za daljinsko ogrevanje in zmanjševanje uporabe individualnih kurišč. Kot primer obstoječe tovrstne naprave je navedel toplarno v Celju, ki si jo je po njegovih besedah tudi ogledal.
Poudaril je, da bi bilo treba najti rešitev za odpadke, ki jih ni več mogoče predelati, in da mora pri tem sodelovati država.
»V tem trenutku sploh še ni bila dodeljena koncesija mestu Maribor, ki se je za to prijavilo,« je povedal Bauman.
Po njegovem mnenju bi bilo treba po morebitni podelitvi koncesije za skupno mizo zbrati pristojne in poiskati najboljšo strokovno rešitev. Omenil je primere drugih evropskih mest, kjer delujejo naprave za energetsko izrabo odpadkov.
Ocenil je, da bi morala morebitna sežigalnica na Teznu prinesti tudi izboljšave lokalne infrastrukture. Strošek investicije je ocenil na približno 100 milijonov evrov in poudaril, da bi morala pri tako velikem projektu sodelovati država. Dodal je, da bi bila rešitev na drugi lokaciji v Sloveniji lahko še boljša.
Podprl je tudi referendum o sežigalnici in izpostavil pomen zdravja prebivalcev.
»Absolutno pa zdravje in odločitev meščank in meščanov morata biti ključna pri tej končni odločitvi,« je dejal Bauman.
Katja Koren: Najprej zdravje ljudi in vplivi na okolje
Koren je poudarila, da na vprašanje o gradnji sežigalnice v Mariboru ni mogoče odgovoriti zgolj z da ali ne, saj ostaja odprtih več pomembnih vprašanj.
Opozorila je na količine odpadkov, ki nastajajo v Sloveniji, in potrebo po dolgoročnih rešitvah. Pri tem je omenila strokovne razprave o potrebnem številu naprav za energetsko izrabo odpadkov.
»Zdaj, tu ni enoznačnega odgovora, da ali ne,« je povedala Koren.
Kot morebitni prednosti sežigalnice je navedla pridobivanje električne energije in toplote. Ob tem je poudarila, da teh koristi ni mogoče obravnavati ločeno od vprašanja vplivov na okolje in zdravje.
Povedala je, da razume pomisleke prebivalcev, ki bi živeli v bližini takšne naprave, saj bi se tudi sama najprej vprašala o vplivih na svoje domače okolje.
»In tukaj moramo dati predvsem prvo prednost zdravju in pa okoljskemu problemu, potem se pa na podlagi tega lahko odločamo,« je poudarila.
Po njenem mnenju bi morala odločitev o morebitni gradnji temeljiti na razjasnitvi okoljskih in zdravstvenih vprašanj.
