Pred desetimi leti se je zbudila hroma od vratu navzdol, zdravniki pa so ocenili, da gre za polinevropatijo, bolezensko prizadetost perifernih živcev. Nato pa se je njena pot šele pričela.
Aktivno in brez predaje
Vendar pa se Štefka ni predala, ravno nasprotno – bolezen jo je spodbudila k boju. »Vsak dan je bila motivacija. Vsak dan mi je vsak gib na prstu ali nogi dajal novo upanje. Jaz sem pri tem vztrajala in ni mi žal. Prvi glavni cilj mi je bil, da sedim, nato pa so se cilji vsak dan višali. Nato se je bil cilj nahraniti, da nisi odvisen, da ne prosiš – najhuje je, ko moraš nekoga prositi, da ti da za jesti. To se mi zdi najtežje v življenju,« pripoveduje o svojem soočanju z invalidnostjo in meni, da je največ odvisno od ljudi, ki jih imaš okoli sebe in od tega, kako preživiš (ali pa padeš) tisto krizo.
»Vsaka ura oziroma minuta je bila motivacija. Še zdaj mi je. Vsak dan mi je neka motivacija, vsak dan je lep in zdi se, da je 24 ur kar premalo. Te energije pa res imam.
Ljudje, pojdite v naravo. Vem, da je stresno – mobing, šikaniranja – težko je živeti to življenje, tudi invalidom ni lahko. A če imaš tiste cilje, ki jih vsak dan izpolniš, je lahko tudi to lepo. Meni je, moram reči,« pravi Štefka, ob tem pa poudarja, da ji edino oviro predstavlja pomanjkanje dvigala, saj je vedno odvisna od nekoga, da ji pomaga zjutraj iz in zvečer v blok, s tem pa tudi ne more normalno živeti, kuhati, počivati, hoditi ven in podobno: »Največja želja mi je imeti dvigalo, saj imam do stanovanja v tretjem nadstropju 48 stopnic. A upam, da mi bo tudi tu uspelo. Vsak mora imeti cilje, pa tudi sanje so dovoljene.«
Dvigalo bi ji omogočilo samostojno življenje, brez asistenta in brez vezave na uro. »Zdaj pa maš povsod omejitve, sploh, če si aktivni invalid. Sedaj imamo možnosti – greš na avtobus in imaš dostop do vsega. Če želiš, lahko greš,« pravi že od nekdaj športnica po duši, ki pa se najraje odpravi na Pohorje, za katerega pravi, da »to pa je le naš hrib«.
»Pa tudi sanje so dovoljene«
In tako se je naša dinamična sogovornica odločila še za večji podvig. Konec oktobra se je z vozičkom postavila na startno linijo ljubljanskega maratona in se odločila odpeljati deset kilometrov. In ker jo je to navdalo s takšnimi občutki, se bo v soboto v Mariboru udeležila Božičkovega teka, aprila pa se ima namen udeležiti dunajskega, kjer bo 80 tisoč ljudi. »Odločam se med 10 ali 16 kilometri, 21-kilometrsko pa si puščam za Ljubljano,« dodaja aktivna Mariborčanka, ki redno obiskuje Fontano, fitnes, nogometne tekme in prireditve, težava se ji zdi zgolj v avtobusnem voznem redu v poznih urah in prej omenjenem dvigalu.
Svoj način življenja pa komentira: »Veste kaj, to je v glavi posameznika, kako se on odloči. Ne moreš vplivati, a bo nekdo aktiven ali ne, to je vse odvisno, kako razmišlja. Marsikdo se zapre in se skriva v svoji invalidnosti; težko je sprejeti, ko si enkrat na vozičku, a ko si razčistiš, da si in greš enkrat, dvakrat ali trikrat ven, potem ti je to normalno in se vključiš v normalno življenje. No, vsaj jaz sem se.«
»Če bi imela zdrave roke, bi jaz zagrabila kilo betona«
Omenja pa tudi težavo s klančinami in jasno napove, da bi se težavo »s kilo betona že dalo rešiti - če bi imela zdrave roke, bi jaz zagrabila tisto kilo betona«.
»Maribor in klančine … To pa je skregano,« omenja in opisuje svojo pot v centru od Slavije.«
Sprva je urejeno, ampak ko prideš do semaforja pa je boljše, da prosiš za pomoč, kot pa da padeš ali zvoziš v luknjo – saj manjkajo kocke. Tu pri Slaviji je katastrofa, misija nemogoče.« Sama pravi, da se izogiba klančin, če ve, da mora prositi za pomoč, saj si marsikdo ne zna predstavljati, kako potisniti voziček oziroma te pravilno peljati. Omenja, da že ima pred lastnim blokom težavo. »Imamo prehod za pešce, a nimam klančine. Tako se moram peljati po cesti, da pridem na drugo stran, da pridem do poti, po kateri se lahko peljem. Žalostno. Kako že samemu izvajalcu, ki dela pločnike, ni jasno, da gre po prehodu za pešce mamica z vozičkom, starejši človek s palico … Da gre pločnik dvigniti za več kot pet centimetrov. To so ene take malenkosti, ko nobeden ne pomisli na nas.«
Vendar pa se dinamična Mariborčanka nič ne predaja - poskrbi za svoje dnevne logistične načrte, tako načrtuje naslednje maratonske podvige, se ob lepem vremenu zapelje 10 kilometrov do Pohorja ali pa z vlakom do Ljubljane. »Če človek želi, potem ni ovir.« Tako je na maraton povabila tudi Pahorja, Jankoviću pa na oktobrskem povedala, naj jo kar na cilju počaka.
FOTO: Osebni arhiv Štefke Vegan
