Mariborčan v Kmetiji šokiral z življenjsko zgodbo: Starša sta se mu odrekla, pisati se je naučil v četrtem razredu

Na televizijskih zaslonih lahko že dva tedna spremljamo enega najbolj priljubljenih resničnostnih šovov pri nas. Govorimo o Kmetiji, kjer se za glavno nagrado, 50.000 evrov, bori 16 tekmovalcev. 

Med njimi je tudi Mariborčan Damijan Forjanič, ki se je moral po porazu v dvoboju s Karin Lipovnik pridružiti izzivalcem.

Toda Damijan ni bil deležen tople dobrodošlice izzivalcev. Aneta Andollini je povedala, da mu ne zaupa, Aljaž Pušnik pa je čutil željo, da bi ga »psihološko malo uničil«. 

Damijan je tako v šovu na poti težkih preizkušenj, a te ga spremljajo že od malih nog. Tako je v eni izmed zadnjih epizod z gledalci delil svojo ganljivo in pretresljivo življenjsko zgodbo.

Kruto otroštvo in pozno razvijanje sta ga izoblikovala v borca

Za 25-letnikom je težko otroštvo. »Brez staršev sem ostal pri petih, šestih letih, ko so me vzeli vstran. V bistvu me starši niso več želeli, hoteli so se me rešiti,« razlaga Damijan.

Gledalcem je tudi zaupal, da je bilo v družini veliko nasilja, ki se je stopnjevalo celo do očetovega poskusa samomora.

»Gledal sem, kako se je oče hotel obestiti zaradi matere. Ni bilo hrane, nič ni bilo,« opisuje svoje otroštvo Mariborčan.

Tako se je sprva znašel v materinskem domu, nato pa so ga premestili v krizni center, kjer pa je, kot pravi, pogrešal svoja starša.

»Itak sta oče in mama samo ena. Nikoli mi ni uspelo pobegniti domov, čeprav sem vedel, da me tam čaka nasilje. Mislim sem si, da bi najraje videl, da me jutri več ne bi bilo,« pravi Damijan.

Nato ga je k sebi vzela rejniška družina, kjer se je, kot pravi Damijan, začel razvijati.

»Nekje v četrtem razredu sem se komaj začel učiti brati, pisati. Sploh nisem znal držati vilic, da bi jedel. Vse je potekalo z zamikom. Še vedno pa mi je žal, da nisem mogel zrasti z družino, svojo pravo mamo, svojim pravim očetom,« je gledalcem zaupal Mariborčan.

Pri tem je še razložil, da se je njegova mama zaradi psihičnega nasilja s strani očeta znašla v domu. »Če srečam mamo, preden umre, bi ji rad samo povedal, da ji ne zamerim, ampak želim, da ve, da mi je uspelo. Da je vsaj meni uspelo. Da sem si ustvaril družino. In mislim, da bi bila potem srečna,« svojo zgodbo zaključuje Damijan.