Marcos Tavares svoje življenje in pot sedaj opisuje kot nekakšno pravljico, četudi ni bilo vedno tako. Rodil se je v Braziliji, v mestu Porto Alegre, ki je glavno in največje mesto brazilske zvezne države Rio Grande do Sul.
Tavers pravi, da so s starši živeli v faveli. Gre za revne četrti ob večjih mestih, ki so specifične za Latinsko Ameriko. Favele največkrat nimajo vodovodne napeljave, sanitarij, kanalizacije, zdravstvene oskrbe, ponekod niti elektrike.
»Ko sem bil lačen, sem jedel samo kekse, za zajtrk, kosilo in večerjo«
»Takrat, ko sem bil star sedem let, smo se s starši preselili v majhno stanovanje. Nismo imeli denarja za nakup hiše in drugih stvari. Zato smo prodali vso opremo, ki smo jo imeli v stanovanju. Nismo imeli denarja niti za nakup postelje. Jaz in dva brata smo zato spali na tleh v majhnem prostoru. Tudi hrane je primanjkovalo. Ko sem bil lačen, sem jedel samo kekse, za zajtrk, kosilo in večerjo,« razlaga Tavares.
Pove tudi, da je včasih tudi kradel, predvsem sadje pa tudi čokolado in sladkarije. Da bi kot družina lažje preživeli, je prodajal čevlje in sladoled, kosil je tudi travo.
Nogomet kot priložnost za izhod iz revščine
Nato je imel Tavares dve možnosti. Ali se vživi v življenje favele ali pa se osvobodi takšnega življenja in se začne ukvarjati s športom.
Nogomet je igral tudi njegov oče, četudi ne na visokem nivoju.
»Da ne bi cele popoldneve na nek način prelenaril, sem začel igrati nogomet. Kot vemo, pri nogometu ne smemo piti alkohola, se drogirati in okoli mene je bila takšna slaba družba,« tudi zato se je začel ukvarjati z nogometom, pri čemer dodaja, da je nogomet videl tudi kot dobro priložnost za izhod iz revščine.
Njegova pot ga je zanesla tudi v Malezijo
Preden je Tavares začel s profesionalno kariero, je šel skozi nogometni šoli Gremia in Internacionala v rodnem Porto Alegru.
V želji po hitrejšem razvoju je odšel v Malezijo, kjer je igral za Kedah FA in z ekipo postal tudi državni prvak.
Kmalu ga je opazil Assis Moreira, brat slovitega brazilskega nogometaša Ronaldinha in lastnik Porto Alegre Futebol Clube, ki ga je pripeljal v svoj klub. Prav Ronaldinho je bil njegov vzornik, s katerim je kmalu začel tudi prijateljevati.
Ženo Leticio spoznal že v rosnih najstniških letih
V teh zgodnjih najstniških letih, ko je bil star 17, je spoznal svojo ženo Leticio, ki jo je kmalu zatem odpeljal s sabo v Malezijo.
Leticia je imela iz prejšnjega zakona že hčer Natalijo, ko pa se je s Tavaresom preselila v Malezijo, pa je bila ravno noseča z njegovim prvim otrokom, sinom Marcosom.
Danes imata skupaj še sina po imenu Joshua ter hčeri dvojčici Hadasso in Arielo. Skupaj so sprva živeli v Šentilju, danes pa živijo pod Pohorjem. »Sebe ne smatram za Slovenca, ampak za Štajerca,« pravi Tavares.
Od Cipra, do Zahoviča in Maribora
Nekaj časa je nato Marcos Tavares preživel na Cipru, kjer ga je prijatelj Nilton Fernandes predstavil Zlatku Zahoviču, ki je bil takrat športni direktor Nogometnega kluba Maribor.
»Zahovič me je v Sloveniji pričakal na letališču, s svojimi dolgimi lasmi,« se v smehu spominja Tavares. Dodaja, da je tudi sam Zahovič takrat začel svoje sodelovanje z Mariborom.
»Ko se spominjam za nazaj, vidim, da takrat nisem dobro treniral, nisem dobro igral in tudi v tem času nisem nobenega gola zabil. Trpel sem, zaradi česar sem potem vsak dan molil k Bogu. Nisem razumel, igral sem v brazilski reprezentanci, igral sem z Ronaldinhom. Tako sem se spraševal, zakaj ne morem v Mariboru zabiti nobenega gola,« se v smehu spominja Tavares.
Tavares je krizo premagal in kmalu postal najboljši slovenski strelec. »Navijači so me sprejeli za svojega. Radi me imajo, mislim, da je to za mene motivacija, v čast mi je. To mi je kot hrana,« poudarja Tavares.
Po poteh očeta gre tudi sin Tavares mlajši
V pogovoru z Marjanom Doro sta se s Tavaresom dotaknila tudi zadnjih slabih sezon Nogometnega kluba Maribor in izgubljene možnosti za naslov državnega prvaka.
»Slabo je bilo prejšnje leto. Ampak boljše, da je Mura prvak kot katera druga ekipa,« pravi Tavares.
Po poteh očeta gre tudi njegov sin Marcos Tavares mlajši, ki letos prvič igra za mladinsko selekcijo Maribora in v slovenski reprezentanci do 18 let.
»Igra zelo dobro. Upam, da bom naslednje leto igral svojo zadnjo tekmo z njim in nato lahko končam svojo kariero,« dodaja Tavares.
Z nogometom se ukvarja tudi njegov sin Joshua, ki pa trenutno igra za Nogometni klub Jarenina.
Taveres se še ne bo poslovil od Nogometnega kluba Maribor
Njegova igralska vloga se v klubu počasi zaključuje, ampak bo kljub temu Tavares svoje sodelovanje z Nogometnim klubom Maribor nadaljeval kot pomočnik športnemu direktorju Marku Šulerju in kot ambasador kluba.
V pogovoru z Doro sta se dotaknila tudi mariborske navijaške skupine Viole in njihovih članov, ki jih Tavares primerja z brazilskimi navijači. »Celo mesto živi za nogomet. In mi kot igralci moramo to upoštevati, saj igramo tudi za njih,« poudarja Tavares.
Bog, družina, nogomet
Neznanka ni niti, da je Tavares izredno duhoven in veren človek. Zraven nogometa je svoje življenje posvetil tudi čaščenju Boga, zaradi česar je ustanovil društvo 'Jezus je pot'.
»Naredil sem marsikaj slabega, in da sem danes dober človek, je zaradi Biblije,« poudarja Tavares.
Tako še vedno pred nogomet na prvo mesto postavlja Boga, nato družino, šele na tretjo mesto pa nogomet.
