Kaj se dogaja v naših psihiatričnih bolnišnicah?

NovicaKomentarjiDeli na Facebooku Deli na Twitterju Deli na Google Plus Pošlji po elektronski pošti

Moje ime:

Moj email:

Prijateljevo ime:

Prijateljev email:

Besedilo:

Povezava bo samodejno pripeta v sporočilo

Kaj se dogaja v naših psihiatričnih bolnišnicah?

Ko se ljudje znajdemo v veliki duševni stiski, se neredko obrnemo na pomoč k psihiatrom. A vse kaže, da psihiatrična doktrina in praksa ljudem velikokrat ne zna učinkovito pomagati. Še več, zelo pogosto obstoječo stisko še poveča.

Kaj se dogaja v naših psihiatričnih bolnišnicah?
  • Kaj se dogaja v naših psihiatričnih bolnišnicah? Kaj se dogaja v naših psihiatričnih bolnišnicah?

Včeraj je šokirala, sicer neuradna informacija, da je za zaprtimi vrati mariborske psihiatrije pacient med večerjo pred očmi vseh, nenadoma umrl. Zgodilo bi se naj 12. julija v moškem zaprtem oddelku psihiatrije, vendar bolnišnica o dogodku zaenkrat molči. Čemu, še zaenkrat ni jasno, vendar bi bilo kljub vsemu preuranjeno sklepati, da morda želijo zadevo prikriti. Zaenkrat uradnega odgovora, na naša novinarksa vprašanja, ki smo jih naslovili na vodstvo bolnišnice, še nismo prejeli.

Odprto pismo pričevalcev nasilja v psihiatričnih bolnišnicah

Vendar pa se je v javnosti, predvsem na družbenih omrežjih, pojavilo odprto pismo pričevalcev nasilja slovenskih psihiatričnih bolnišnicah. Odprto pismo je obsežno in nazorno priča o kršitvah veljavne zakonske določbe

Pismo pacientov govori o tem, da se paciente tedne in mesece obdržijo na zaprtem oddelku, ne da bi bili za to izpolnjeni zakonski pogoji, pri čemer se spočetka mnogokrat pridobi soglasje osebe, ne da bi ji bilo dano primerno pojasnilo in obrazložen njen položaj, nadalje pa se sploh ne evidentira, kaj šele upošteva morebitnega naknadno danega nesoglasja osebe k tovrstnemu zdravljenju, da se zoper paciente na zaprtem oddelku neutemeljeno izvaja priveze na posteljo (t. i. »telesno oviranje s pasovi«), tudi po 8 ur in več, čeprav za to ni zakonitega razloga. Prav tako se po navedbah odprtega pisma izvajanja tovrstnega ukrepa ne nadzoruje in spremlja, nadalje o tovrstnih ukrepih svojcev pacienta nihče pisno ne obvesti in slednjič zoper tak ukrep ne pacient ne svojci ne morejo ugovarjati, ampak lahko zgolj predlagajo upravni nadzor.

Zdravstveni delavci paciente psihično maltretirajo

V odprtem pismu so navedbe pacientov, ki naj bi jih zdravstveni delavci psihično maltretirali, in sicer tako, da jim med privezi sploh niso omogočili pitja vode ali opravljanja potrebe, poleg tega pa naj bi jih izzivali z neutemeljeno uporabo »strokovnih prijemov« (ki zakonsko sploh niso urejeni), nakar so jih ob morebitnem odporu, privezali na posteljo in tako zlorabljali zakonsko določbo, ki jim daje pravico uvesti tak ukrep.

Zdravniki pacientov po navedbah odprtega pisma med privezi sploh ne obiščejo, saj zakon tega od njih ne zahteva, ter tako lahko zdravstveni delavci v evidencah privezov zamolčijo ali potvorijo okoliščine, ki naj bi privez terjale.

Milejši »prijemi« naj se ne bi izvajali

V odprtem pismu pacienti govorijo tudi o omejitvi gibanja pacienta znotraj enega prostora, ki se kot milejša alternativa privezu na posteljo sploh ne izvaja, ker mnoge psihiatrične bolnišnice tovrstnega prostora - »samice« - sploh nimajo. Pacientom na zaprtem oddelku naj bi bila v celoti odvzeta možnost gibanja na prostem, čeprav bi bilo to za njihovo zdravstveno stanje zagotovo dobrodošlo, in naj bi bili glede tega prepuščeni dobri volji zdravstvenega osebja, ki jih lahko peljejo ven ali pa tudi po več dni ne.

Zdravljene s številnimi stranskimi učinki

Edini način zdravljenja na psihiatriji je, po besedah pacientov, s tako imenovanimi psihotropnimi zdravili, ki pa imajo številne neželene stranske učinke, glede katerih ne pacienti ne svojci niso ustrezno informirani in povzročajo slabo počutje, brezvoljnost, samomorilne misli, povečanje telesne teže in izgubo spolne sle. Mnenje pacientov se, v nasprotju z zakonsko zahtevo, pri pripravi načrta zdravljenja sploh ne upošteva, še navajajo v pismu, prav tako naj bi bilo pomanjkljivo preverjanje in revidiranje načrtov zdravljenja. Čeprav zakon terja pojasnilo pacientu o možnih tveganjih, neželenih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega zdravljenja, ter pojasnilo tudi o posledicah njegove opustitve, so v praksi tovrstna pojasnila hudo skopa in pomanjkljiva ali pa jih sploh ni.

»V kolikor se na zaprtem oddelku zdravljenju upremo, smo tablete prisiljeni vzeti, ob tem pa smo ponavadi deležni strokovnih prijemov, vezanja na posteljo ter drugih oblik psihofizičnega nasilja. Naj omenimo, da so nekatera od teh, v našem okolju tako glorificiranih zdravil v določenih državah prepovedana,« še navajajo pacienti. V pismu pacienti povedo še, da je njihov zastopnik, katerega pomoči naj bi bili deležni pacienti v zaprtih oddelkih psihiatrije, mrtva črka na papirju, pa tudi sicer so njegove zakonsko opredeljene naloge take, da naj bi zgolj svetoval pacientom glede pravic, ki bi morale biti zagotovljene, največji domet njegovih zakonskih pristojnosti pa je v tem, da preverja, ali se za pacienta vodijo evidence o omejevanju njegovih človekovih pravic, o uporabi posebnih varovalnih ukrepov – privezov na posteljo in »samice« - in o zdravljenju s »posebnimi metodami zdravljenja«, kamor spadajo elektrokonvulzivna terapija, hormonsko zdravljenje in psihotropno zdravljenje z odmerki, večjimi od maksimalno predpisanih. 

Po besedah pacientov je pomembno dejstvo, da se začetne diagnoze, od katerih je med drugim odvisno, ali pristanete na zaprtem oddelku, kolikšen bo odmerek zdravil, ki jih boste prisiljeni jemati, in kakšna bodo zdravila, postavljajo na podlagi razgovora z le enim psihiatrom, ki traja od nekaj minut pa do največ pol ure. Psihiatrov naj bi bilo premalo in so preobremenjeni, možnost napačnih diagnoz je na dlani, zanje pa kasneje nihče ne odgovarja. Da bi se ponudilo drugo mnenje, je izključeno. Mnenja psihologov in/ali nevrologov se v začetni fazi mnogokrat sploh ne pridobi. Pri njih je tudi manjša verjetnost napak, saj mnenje psihologa razen na pogovoru temelji tudi na izvršenih testiranjih, mnenje nevrologa pa na opravljenih meritvah delovanja možganov. Psihiater pa se zanaša zgolj na iskanje nenavadnosti v pacientovem izražanju ali obnašanju po, največ polurnem, pogovoru. Velikokrat je po navedbah pisma psihiatrična diagnoza naknadno spremenjena, pa so kljub temu po začetni diagnozi na zaprtem oddelku pacienti prepuščeni predpisanemu zdravljenju.

Najhuje na forenzični psihiatriji 

Forenzična psihiatrija pa je po besedah pacientov v odprtem pismu, višek vsega. Uporabljalo bi se naj celo zdravilo Zyphandera, ki je z ženevsko konvencijo prepovedano oziroma je dovoljeno le pri serijskih morilcih in večkratnih posiljevalcih.  

Odprto pismo pacienti zaključujejo z besedami, da so izpostavili zgolj najbolj očitne kršitve osnovnih človekovih pravic oseb na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic in neupoštevanje ter pomanjkljivosti, celo protiustavnosti, veljavnih predpisov. Kar se tiče samega procesa zdravljenja na teh oddelkih, se zdravnik, po poročanju pacientov, posameznemu pacientu dnevno posveti le za nekaj minut, pa še to zajema običajno le nekaj neformalnih vprašanj o počutju in zdravilih.

Sistem se po njihovih besedah v celoti zanaša zgolj na zdravila in ne nudi pacientom podpore pri reševanju težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so poiskali pomoč. Na odprtih oddelkih je po navedbah pisma nekoliko bolje, a le v tem kontekstu, da je šikaniranja osebja manj in je zato bivanje v bolnišnici nekoliko bolj znosno.

 

Matej Regent
sobota, 15 Julij, 2017 - 16:36 Osveženo: 15. Julij 2017 - 17:47

Soustvarjaj

Komentarji

Žal vem iz prve roke, da vse kar piše drži. Sorodnika so zaprli na zaprti oddelek, kjer je 10. dni vegetiral, ker so ga očitno filali z nekimi močnimi substancami. Ves ta čas sploh ni bil resno obravnavan s psihiatrove strani. Po hujših bojih z zakoni, smo ga le dobili ven, kjer se zdaj zdravi ambulantno in relativno normalno živi. Naše psihiatrične bolnišnice so dejansko hiše groze.

+1
-1
-1

Stanje je točno tako kot je opisano. Sin je imel majhne težave, sam zaprosil za zdravljenje v bolnici. Naslednji dan ko sem prišel na obisk me ni poznal, zdrogiran z zdravili.Nato pa ni smel z mano na sprehod po dvorišču psihiatrije. Ljubi bog... banda

+1
+20
-1

Dodaj komentar

CAPTCHA
Da bi preprečili nezaželjeno dodajanje vsebin, odgovorite na enostavno vprašanje.
Fill in the blank.

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.