Slika je simbolična.
Bogomilu Počkaju je žena hčer odpeljala na Kitajsko. Meni, da sta ji pri tem pomagala država in center za socialno delo. Zdaj je sprožil peticijo, s katero si prizadeva za spremembo družinskega zakonika.

Konec marca je minilo pet let odkar so predstavniki centra za socialno delo iz vrtca v Slovenj Gradcu proti volji starih staršev v rejništvo odpeljali nekajletna dečka.

Babica dečkov se še vedno bori s počasnimi mlini državnih ustanov in si prizadeva za izvajanje rejniške dejavnosti. A to še zdaleč ni edini primer. 

V podobni situaciji se je znašel tudi Bogomil Počkaj iz Harij, ki že od konca leta 2016 ni videl hčerke. Takrat dvoletno hčer je njena mati Likun Liang odpeljala na Kitajsko. Takrat je Počkaj začel pravni boj, ki ga bije še danes. Počkaj se je z dopisom obrnil na naše uredništvo.

Počkaj je prepričan, da deklica mejo prečkala nezakonito in meni, da sta za to odgovorna država in ilirskobistriški center za socialno delo. Ta ženinega odhoda na Kitajsko nista preprečila, ampak naj bi ji po trditvah Počkaja pri urejanju dokumentov in kaznivem dejanju celo pomagala.

Med službovanjem na Kitajskem se je poročil, rodila se je hči

Zgodba sega v leto 2010, ko je slovensko podjetje Počkaja poslalo na delo na Kitajsko. Leto kasneje je spoznal Liang in se leta 2012 z njo poročil. Dve leti kasneje pa se jima je rodila hči. 

Kot je zapisal Počkaj, jima njuni starši niso želeli pomagati, saj se na Kitajskem pomaga le moškemu potomcu in za njuno hči niso želeli slišati.

»Delal sem cel dan, Liang je ostala sama doma z otrokom in to je bil začetek problemov,« pojasnjuje. 

Sprejel je odločitev, da se z družino vrne v Slovenijo. Tukaj pa so se začele težave. Po Počkajevih navedbah je Liang tik pred prihodom vzela kredit za stanovanje, ki ga je kupila na Kitajskem, nato pa v Sloveniji ni uspela dobiti službe, da bi ta kredit poplačala. 

S hčerko je odšla od doma do železniške postaje z namenom, da se vrne na Kitajsko z otrokom, s čimer se mož ni strinjal. Prvi pobeg v tujino se ji s hčerko ni posrečil, je pa bila bolj uspešna v drugo.

Dveletno hčer žena odpeljala na Kitajsko

Decembra 2016 je poklicala policijo in jo obvestila o domnevnem nasilju, ki naj bi ga izvajal njen mož. Policija tega ni zaznala. 

Počkaj pripoveduje, da je tistega decembrskega dne hotela zažgati krpo v moževem stanovanju, zaradi česar se je mož z otrokom umaknil k sosedom. Liang je takrat Počkaja obtožila, da je otroka ugrabil.

V policijskem zapisniku je navedeno, da je v družini večkrat prihajalo do sporov, tudi sicer pa Liang naj ne bi izpolnjevala osnovnih pričakovanj glede skrbi za družino. Zapisano je še, da se hitro razburi, pri tem pa kriči in udarja v predmete. Policisti so ugotovili tudi, da je bilo stanovanje v zelo slabem stanju in vidno zanemarjeno.

Zato se je vmešal center za socialno delo. Žena je bila kljub zgornjim navedbam spoznana kot žrtev nasilja in ne kot storilec, zato je bila skupaj z otrokom premeščena na varno v krizni center Piran.

Po polnoči istega dne me je Počkaja klicala žena, da hči joče, sprašuje po očetu in hoče domov. Kot je povedal za Slovenske novice, je klical v varno hišo, če lahko pride tja, pa so mu prepovedali stik, čeprav meni, da za to ni bilo zakonske podlage.

»Sledila je premestitev Liang iz varne hiše v Piranu v varno hišo v Ljubljani bližje kitajski ambasadi, od koder je Center za socialno delo Ilirska Bistrica skupaj z društvom Ženska svetovalnica Liang omogočil odhod na Kitajsko skupaj z otrokom,« pojasnjuje Počkaj.

»Liang je prekinila vso komunikacijo z mano, izgubil sem stik z otrokom,« na svoji spletni strani zapiše oče.

Odvzeto skrbništvo brez podlage? Počkaj še vedno bije bitko s sodnimi mlini

Počkaj pojasnjuje, da je najprej dobil zavrnjeno zahtevo po začasnem skrbništvu, ki jo je vložil še pred odhodom Liang na Kitajsko.

Varuh človekovih pravic, ki je zadevo preučil, je podal mnenje, da je Center za socialno delo Ilirska Bistrica posegel v pravico otroka do posebnega varstva in skrbi, hkrati pa v izvedenih postopkih ni bila upoštevana otrokova največja korist.

Ob tem je varuh podal mnenje, da je center za socialno delo nedopustno posegel v pravico očeta do enakosti pred zakonom, saj je v postopku zaščite žrtve zaradi domnevnega nasilja ob primerljivih navedbah obeh strani obravnaval moža na bistveno drugačen način kot njegovo ženo.

Po ugotovitvah Varuha je bil Center za socialno delo Ilirska Bistrica opozorjen, da naj bi predhodno skrb za otroka izvajal pretežno oče in se je hčerka po umiku v krizni center pomirila šele, ko jo je preko telefona pomiril oče. Strokovna delavka centra za socialno delo je zaznala, da je materina skrb za otroka primerna. 

Strokovne sodelavke na kriznem centru so pojasnile, da materi in hčerki 3. januarja 2017 poteče dovoljenje za bivanje v državi, čeprav je bila hčerka slovenska državljanka s stalno prijavljenim bivališčem v Ilirski Bistrici.

Na spletni strani sprožil peticijo 

Počkaj že več let čaka na obravnavo na sodišču na prvi stopnji. Meni, da je rešitev nastale situacije lahko le v reorganizaciji socialnih služb.

»Potrebno bi bilo ustanoviti novo službo, ki bi skrbela samo za otroke in kjer bi zaposleni iz različnih področij uravnoteženi po spolu skrbeli izključno samo za največje koristi otrok,« pravi. 

»Kot navadni državljan imam na voljo le ljudsko iniciativo,« še zapiše Počkaj, ki je zato preko svoje spletne strani začel peticijo za zbiranje podpisov za spremembo družinskega zakonika in odvzem pristojnosti centrom za socialno delo nad otroci.

Komentarji (1)

gostja 426 (ni preverjeno)

Strinjam se z varuhom - najpomembnejša je korist otroka, Konvencija o otrokovih pravicah, na katero osebje na CSD-jih in sodiščih tako rado pozablja. Delo CSD-jev in sodišč je na tem področju slabo, včasih preveč verjamejo očetom, včasih materam, v obeh primerih ne sprevidijo iger starša, ki kaže znamenja psihopatije in zna manipulirati z zaposlenimi v teh institucijah. V tem primeru je bilo domnevno nasilje očeta res premalo jasno in dokazano, ni jasno, kako bi odtegnitev stikov med očetom in hčerko dobro vplivalo na slednjo. Hči je slovenska državljanja, se je osebje kaj vprašalo, kako bo živela na Kitajskem? Ne. Prav tako ni jasno, kako je lahko klical v varno hišo, če pa so varne hiše na skritih lokacijah in podatke pozna le strokovno osebje na CSD in v določenih NVO-jih. Ali pa gre le za slabo napisan članek, ne vem.
V vsakem primeru je nedopustno tudi dolgo čakanje na sodiščih. Otroci rastejo, vsako zavlačevanje jim je v škodo. Obetala se mu bo dobra odškodnina na ESČP, ki jo bomo plačevali tudi tisti, ki nismo nič krivi. Naj te odškodnine plačujejo odgovorni na csd-jih in sodiščih.

Starejše novice