FOTO: Avtoportret, Gašper Krajnc
S 33-letnim Gašperjem Krajncem smo spregovorili o začetkih njegovega stripa, superjunakih in slovenskemu stripu.

Gašper prihaja iz Raven na Koroškem, ki zaradi obilice dela večino svojega časa posveča risanju – za eno brezbarvno stran porabi kar dan ali dva – medtem ko v prostem času lovi navdih in se polni s kreativno energijo. Za sprostitev rad prebere kak strip, zaigra kakšno računalniško igro ali pa pogleda dobro serijo. Medtem ko je zima rezervirana za smučanje, tudi takšno, ki je izven pist, pa se poleti rad poda s kajakom na divje vode.

Nisem vedel, kaj počnem

»Vse skupaj se je začelo pozno. Nekje pri 25-ih letih sem odkril strip in hkrati ljubezen do samega ustvarjanja stripov,« pripoveduje Gašper, ki pove, da se je pričelo zaradi animacije, ko sta s prijateljem začela delati risanke, tu pa je napočila težava.

»Ugotovila sva, da se je najprej treba naučiti risati, potem pride vse ostalo.« Tako sta animacijo dala na stran in se lotila risanja, saj ju je predvsem gnala želja po pripovedovanju lastnih zgodb – to pa je omogočal strip: »Ni trajalo dolgo, da sem se popolnoma zatreskal v strip.«

Vse skupaj je bilo zelo vznemirljivo

A pove, da so bili začetki popolnoma nerodni: »Vse je bila ena velika polomija. Risba je bila na osnovnošolskem nivoju. Požvižgal sem se na pravila, v bistvu sploh nisem vedel, kakšna so. Vse sem se moral naučiti iz nule. Če kakšen dan nisem risal, sem bil slabe volje. Počasi sem postajal zasvojen in vedno boljši v risanju. Z vsako novo stranjo sem odkril kakšen nov trik. Vse skupaj je bilo zelo vznemirljivo. Mislim, da še do današnjega dne ta vznemirljivost ni izginila, ravno nasprotno. Danes si ne predstavljam, da bi delal karkoli drugega.«

Klasični superjunaki ga niso nikoli preveč pritegnili

Gašper je strip zelo pozno spoznal, saj jih tudi nikoli prej ni bral – »razen kakšen Mikijev zabavnik v zgodnjih letih«, tako da se je branje pričelo sočasno z risanjem.

»Sočasno z učenjem risanja sem začel masovno preko spleta kupovati stripe. Začel sem s Francozi. Alex Alice in njegov Siegfried je bil prvi, ki mi je prikazal strip v čisto drugačni luči. Epska avantura narejena po Wagnerjevi operi. Odkrivati sem začel tudi ameriške stripe in ugotovil, da ni nujno vsak ameriški strip Spiderman ali pa Batman. Klasični superjunaki v stripu me nikoli niso preveč pritegnili. Najbolj me je pritegnil žanr grozljivk, avanture in zgodovinski stripi. Sčasoma sem začel zaradi avtorjev, ki so mi prirasli k srcu, brati tudi superjunake. V bistvu sem danes bolj zvest risarjem kot pa kašnemu specifičnemu žanru,« pojasnjuje.

Gašper Krajnc: Spomin

Obseden z zgodovino starega Rima

Da so stripi natančni in izpiljeni, zgodbe pa realistične kar pritegnem predvsem odraslega bralca, postane jasno že ob hitrem pregledu Gašperjevega risanja. Kaj je torej tisto, kar ga navdihuje pri ustvarjanju?

»Sprva sem se navdušil nad zgodovino starega Rima in začel pisati svoje zgodbe, ki so se odvijale v antičnem Rimu. Vse, kar sem risal, so bili rimski legionarji. Vse, kar je bilo povezanega s to tematiko, me je navduševalo. Kasneje sem našel grozljivke, odkril nove avtorje, ki so me navdihnili. Vedno sem imel rad avtorje, ki so me navduševali ter mi nudili inspiracijo in motivacijo. Vendar se je okus spreminjal, kot se je spreminjala moja risba in stvari, ki so me navduševale. Lahko bi rekel, da sem precej dolgo skakal iz stila v stil. Nisem vedel, kaj bi rad dosegel. Počasi sem se našel. Danes so mi najljubši avtorji, kot so John Paul Leon, Tommy Lee Edwards in Stuart Immonen. Vedno, ko gledam njihove risbe, dobim neizmerno željo po ustvarjanju in pa seveda željo po tem, da bi enkrat bil vsaj malo blizu njihovi genialnosti.«

»Nekatere pritegne dobra zgodba, spet druge dobra risba«

Gašper pripoveduje, da pri pomembnosti komponent stripa ni možno pokazati zgolj na eno reč. »Nekatere pritegne dobra zgodba, spet druge dobra risba. Okusi so različni. Za vsakega se nekaj najde. Glavna naloga ustvarjalca je, da naredi strip jasen. Lahko berljiv. Dobra kompozicija strani in postavitev panel, vodenje očesa čez stran itd.«

»Pravzaprav niti ni važno, kako lepo je narisan strip. Risba je lahko čudovita, a nič ne reši stripa, ki ima slabo napisano zgodbo oziroma je slabo berljiv. Dobra risba je samo češnja na torti.

Se Slovenci še naslanjamo na čas Miki Mustra?

»Slovenski strip je zelo zanimiv. Skoraj fenomen. Kar se v tujini smatra za »underground« strip, je v Sloveniji v kategoriji »mainstream« stripa. Na prste ene roke lahko naštejem avtorje, ki so bolj blizu tujemu trgu, kar se tiče stila. Miki Muster je z razlogom neizpodbitna slovenska legenda in se je vredno naslanjati nanj. Predvsem mislim, da je v Sloveniji veliko nostalgičnih bralcev. S tem seveda ni nič narobe, vendar slovenski strip kot tak ne more napredovat. Strip po pravici povedano pri nas rahlo stagnira. Eden izmed problem je premajhen trg. Ljudje ne berejo stripov. Starejši zvesti bralci še vedno hlastajo po Bonneliju. Mlajši, če jih strip sploh zanima se nasitijo z mangami ali pa ameriškim stripom. Vse se da kupiti prek spleta, zato je striparn malo. Pravzaprav razen redkih izjem, kulture branja stripov ni. Vsaj v večjem številu ne.«

Kateri je tisti, na katerega si najbolj ponosen danes?

»Definitivno RITE (Obred). Grozljivka, ki sva jo ustvarila s scenaristom Maticem Večkom. Na žalost so vsi izvodi pošli, vendar se jo da brati v obliki webcomica (internetnega stripa).«

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice