Kmalu po tem, ko je Natalija pred šestimi leti prvič rodila zdravega in navihanega fantka, sta se z možem odločila za še enega otroka. Že naslednje leto je Natalija ponovno zanosila in se veselila novega otroka ter bila hvaležna za to, da je nosečnost potekala kot mora.
Upala sem do konca
Od 17. tedna dalje je Natalija skoraj vsak dan čutila brce in skupaj so uživali v odzivih na božanje trebuščka in pogovarjanje. A žal je ta povezava trajala samo do 32. tedna.
»Kar naenkrat, kar en dan, ga nisem več čutila. V petek, 18. 3. 2016, sem šla kot ponavadi v službo. Naslonila sem se nazaj, pobožala trebušček in čakala, da me pozdravi nazaj. Ulegla sem se na kavč, se premetavala iz leve na desno. Nič. Vse je bilo mirno. Nobenega odziva na moje klice. Globoko v sebi sem vedela, da tole ni v redu, ampak nisem še zbrala moči, da bi šla v porodnišnico na pregled. Še vedno sem imela upanje. Upanje, da je moj otroček še živ, da je vendarle vse v redu. Šla sem domov in se celo pot želela prepričati, da samo spi. Takrat že nekako veš da ni v redu, ampak si ne priznaš. Upala sem do konca.«
Ob misli na ta dan se v Nataliji prebudijo močna čustva. Takrat namreč ni več čutila brcanja. Prejšnji večer je bilo še posebej izrazito, a žal poslednje. Pravi, da njegove zadnje brce, ‘čuti’ še danes.
Prvo soočenje z izgubo
Naslednje jutro se je Natalija skupaj z možem in dvoletnim sinom odpravila v porodnišnico, kjer utripa srčka niso več našli.
»Najprej so me dali na CTG, kjer je sestra že mislila, da je našla utrip, ki je bil malo čez 140/min. Ampak, ta utrip je bil moj. Mojemu drugemu sinčku srček ni več bil. Ležim oziroma sedim na tistem stolu v tisti sobi, ki je ne bom nikoli pozabila. Opazujem zdravnico, kako v tišini gleda v ekran. Ta tišina ubija. Nikoli ne bom pozabila besed zdravnice, ki je rekla: 'Žal... Vašemu otroku se je ustavilo srce. Srček mu ne bije več.' Šok. V tistem trenutku se mi je začelo še bolj vrteti. Jokala sem in v glavi sem imela tisoče vprašanj. Večkrat sem jo vprašala, kako je to mogoče in rekla, da se zagotovo da kaj narediti,« se v solzah spominja Natalija.
Imela je občutek, kot da lebdi, pravi. Zunaj sta jo čakala mož in prvorojenec, ki je nestrpno pričakoval bratca. S strtim srcem in cmokom v grlu jima je povedala, da je dojenček umrl. Sesula se je v možev objem, ko mu je predala žalostno novico. Bila je žalostna in prizadeta. Lotevala se je je slaba vest in občutki krivde. Dva dni je bila z dojenčkom v sebi še doma, kjer je v mukah čakala na ponedeljek, ko so ji sprožili porod s tabletkami.
»Ob 14:54 sem v popolni tišini rodila drugega sina, ki sva ga poimenovala Martin. Dobila sva ga v naročje, se jokala. Ga stisnila k sebi, ga božala, občudovala, ljubčkala, mu zapela uspavanko. Mu povedala da ga imava najraje na svetu. Tako popoln fantek, samo najin ... Ko ga je sestra odnesla, sem vedela, da ga ne bova nikoli več videla. To je bilo najtežje slovo v najinem življenju.«
Občutki po porodu in proces žalovanja
Natalija pravi, da nikoli ne bo pozabila občutka nedotaknjene ljubezni, namenjene samo njemu, ki je ostala ujeta v njenem srcu.
»Kako bi ga imela ob sebi, ga cartala, ga hranila in ga ljubila z vsem srcem ... Spraševala sem se, kam naj z vso to ljubeznijo - to me je bolelo tako fizično kot psihično. Najino naročje je ostalo prazno in tako prazno sem se počutila tudi jaz. Martin je bil tu en trenutek, zdaj ga pa ni več. 32 tednov veselja, pričakovanj, priprav in sanj se je razblinilo ter ostalo neuresničenih.«
Knjiga Prazna zibka, strto srce ji je pomagala zdržati do pogreba. Občutila je olajšanje, ko je prebrala, da so jeza, strah, ljubosumje, hrepenenje in nemir pravzaprav normalna čustva, ki jih matere doživljajo ob smrti otroka med nosečnostjo. Natalija pravi, da zdaj resnično ceni vsak trenutek, ki ga živi in da so še tako veliki problemi pravzaprav čisto majhni ter skoraj nepomembni.
»Sprejela sem včeraj, živim za zdaj. Pridejo trenutki, ko se zjočem in mi je hudo, ampak to je nekaj normalnega v procesu žalovanja. Vedno bom pogrešala tega otroka. Ko pomislim nanj, mi je lepo, ampak bolečina v srcu je še vedno prisotna. Brazgotina še vedno boli. Če želimo naprej, moramo »sprejeti« bolečino ob izgubi tako želenega otroka in se naučiti živeti z njo. Kar je hudičevo težko.«
Dodaja je še, da ji je žal, da takrat nista točno vedela, kako ustvariti spomine na umrlega otroka. Tako imata samo odtis nogice in rokice in fotografijo s pleničko delno pokritega obraza, ker sta imela občutek, da se trupelca naj ne bi fotografiralo. Sta pa dobila tudi ključek s fotografijami, posnete tik pred otrokovo obdukcijo. Te fotografije niso tako »lepe«. Zato vsem s podobno izkušnjo priporoča, da si ustvarijo čim več spominov, saj jih sama nima veliko.
»Skozi pot težkega žalovanja bodo ti spomini pomagali. Pri meni je žalovanje skozi leta sprejemanja in dela na sebi postalo znosnejše in bolečina ob izgubi ni več tako močna kot je bila na začetku. Tej težki izkušnji sem celo ‘hvaležna’. Zaradi nje sem se naučila marsikaj novega o sebi, o ljudeh okoli mene in o svetu, ki nas obdaja.«
Prisotnost stigmatizacije
Smrt otroka je v naši družbi tabu tema, za katero pravi Natalija, je okolje ne zna sprejeti. Družba se od staršev, ki so izgubili otroka, opazno distancira, zaradi česar je začetna faza žalovanja še težja.
»Staršem, ki smo izgubili otroka, je težko in nas to potre. Zato smo toliko bolj jezni in žalostni, ko vidimo, kako se družba v tistem obdobju odmakne od nas. Umaknejo pa se, ker ne vedo, kako reagirati. Tolažijo nas in nam govorijo, naj hitro zaživimo naprej po starih tirnicah - ampak to ni mogoče.«
Pogledi na prazen trebuh in nepriznavanje njunega drugega sina so razlog, zaradi česar Natalija po porodu mrtvorojenega sina ni čutila potrebe, da bi se vključila nazaj v družbo.
»Nekateri so se zagledali v moj trebuh, ki je ostal po porodu, in se obrnili stran. Jasno, bila sem brez novorojenčka ob sebi. Nekateri so se nehali družiti z nama. Veliko se jih je delalo, kot da se ni nič zgodilo, in to je takrat zelo bolelo.«
Žalujoči starši potrebujemo toplino in bližino
Okolju želijo angelske mamice, tako se je poimenovala Fcaebook skupina mamic otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, sporočiti, da so to še vedno njihovi otroci in da nikoli ne bodo pozabljeni.
»Vsak dan so v naših mislih. Vse, kar žalujoči starši ob izgubi potrebujemo, je toplina, bližina, rama, na kateri se lahko zjočemo in seveda tudi pogovor o tem otroku. Prejete sožalje nam pomenijo, da ljudje priznavajo našega umrlega otroka kot človeka. Nikoli več ne bomo takšni, kot smo bili pred izgubo. To nas spremeni za vse življenje.«
Težka zgodba se za Natalijino družino z izgubo sina Martina ni končala. Stroka ni našla vzroka Martinove smrti, zato so sklepali, da naj ob morebitni naslednji zanositvi ne bi bilo zapletov. To žal ni obveljalo, saj sta se naslednji dve nosečnosti končali s splavom.
Za dežjem vedno posije sonce. Tako lahko danes Natalija reče, da je ponosna mamica prvorojencu Boru, trem angelskim otrokom (Martinu, Angelu in Aleksu) in petmesečnemu mavričnemu fantku Vidu.
Starejše novice
