»Pridte me še enkrat pogledat ...« Od režiserja se poslavljajo znani Slovenci in Slovenke

»Pridte me še enkrat pogledat – moje zadnje pojavljanje v javnosti in moj prvi film v Cankarjev dom, 17.decembra – točno 33 let po premieri,« je še pred nekaj dnevi Vinci V. Anžlovar zapisal na svojem Facebook profilu, a je vmes posegla zahrbtna bolezen. Vinci 33. obletnice svojega kultnega filma Babica gre na jug ni dočakal, saj se je v nedeljo poslovil za vedno na svojem domu v Višnji Gori.

Lansko leto so priljubljenemu režiserju Vinciju V. Anžlovarju diagnosticirali zahrbtno bolezen - amiotrofično lateralno sklerozo, nevrodegenerativno bolezen, ki je v zadnjem letu močno napredovala. Kljub bolezni pa je ostal aktiven vse do konca, njegov zadnji film Tartinijev ključ je doživel premiero oktobra letos. 

Ta večer je Vinci zbral moči, da so ga nepričakovano pripeljali na premiero v ljubljanski Cineplexx. Ko se je pojavil na odru, se mu je s stoječimi ovacijami poklonil vsak obiskovalec premiere, znani obrazi, prijatelji in družina, ob tem pa so 61-letnega režiserja premagala čustva in ga oblile solze. Letos poleti je tudi javno sporočil, da se je s tem, da počasi odhaja, že sprijaznil. 

»Zdaj sem v breme vsem, pa sam sebi še najbolj. V bistvu nič več ne morem,« je pred tem povedal v intervjujih. »Ni me strah smrti, je pa grozno pri tej bolezni, da postaneš stoodstotni invalid in da ne moreš ničesar več sam – niti obrniti se v postelji! Na koncu lahko samo še gledaš.«

Vinci, rojen v Ljubljani kot Tomaž Anžlovar, je že v mladosti pokazal izjemno ustvarjalnost. Študiral je filmsko in televizijsko režijo na AGRFT, kjer je diplomiral leta 1988. Med študijem je ustvaril več kratkih filmov, med njimi tudi Moira (1989) in Janez Pavaroti – pojoča žaba (1990). 

V slovensko zgodovino se je zapisal leta 1991, ko je režiral prvi slovenski celovečerni film v samostojni Sloveniji, Babica gre na jug, ki je doživel izjemen uspeh in osvojil nagrado za scenarij na mednarodnem natečaju na Japonskem. Skupno je režiral šest celovečernih filmov, poleg Babica gre na jug in Tartinijev ključ, tudi Oko za oko (1993), Poker (2001), Vampir z Gorjancev (2008), Dedek gre na jug (2022) in dokumentarni film Selfie brez retuše (2016). 

Bil je tudi režiser uspešnih serij Naša mala klinika in Več po oglasih. 

»Zelo sem ponosen na vse, kar sem naredil. Prvi celovečerec v samostojni Sloveniji, prvi japonski film v slovenščini, pa prvo slovensko-ameriško koprodukcijo, kjer so bili Slovenci avtorji, ustvarjalci, prvi film, ki je bil posnet na digital in povečan na film, je tudi moj,« je rad povedal ponosno.

V več kot 40-letni karieri se je izkazal kot režiser, scenarist, skladatelj, slikar, montažer in igralec, po umiku iz medijskega sveta leta 2015 je nekaj časa vozil tudi taksi, da je zbral sredstva in se vrnil na režiserski stolček. Njegova vsestranskost in predanost umetnosti sta ga uvrstili med najpomembnejše slovenske ustvarjalce. 

Vinci Vogue Anžlovar je ustvarjal za ljudi, nikoli ni skrival, da mu več kot nagrade in priznanja na festivalih pomenita gledanost in priljubljenost njegovih filmov med ljudmi. 

»Najbolj srečen sem bil, ko smo snemali Našo malo kliniko, oglase za takratni Mobitel, film Vampir z Gorjancev. To je bilo zelo kreativno obdobje z ogromno smeha. Po krizi leta 2008 pa je šlo vse narobe in navzdol,« je večkrat iskreno priznal v intervjujih.

Vinci Vogue Anžlovar, ki je bil oče štirim otrokom, hčerki in trem sinovom, in dedek vnuku, bo ostal v spominu kot pionir slovenske kinematografije, ki je s svojo ustvarjalnostjo in predanostjo umetnosti obogatil slovensko kulturno dediščino. Njegova dela bodo še naprej navdihovala prihodnje generacije filmskih ustvarjalcev in ljubiteljev filma. Vinci Vogue Anžlovar pa bo od zdaj naprej sijal kot zvezda na nebu.

Od legendarnega režiserja Vincija Vogua Anžlovarja so na družbenih omrežjih že poklonili tudi številni znani obrazi: