Dijakinja je zaradi zamude vlaka ostala brez prevoza do Ruš, na pomoč pa ji je priskočil kar ravnatelj Samo Robič.
Ko se mladi znajdejo v nepričakovani situaciji, je po mnenju ravnatelja Gimnazije in srednje šole za kemijo in farmacijo Ruše Sama Robiča pomembno predvsem presoditi, kdaj jih pustiti, da se znajdejo sami, in kdaj jim priskočiti na pomoč.
Prav takšna situacija se je zgodila eni od njihovih dijakinj. Na poti od doma proti dijaškemu domu je zaradi zamude vlaka prepozno prispela v Maribor in zamudila povezavo proti Rušam.
Ker je bilo že zelo pozno in se je znašla sama na železniški postaji, ni vedela, kako naj nadaljuje pot.
Za pomoč se je obrnila na dijaški dom, kjer je njeno stisko zaznal vzgojitelj in o tem obvestil tudi ravnatelja.
»Vzgojitelj je meni javil, da imamo eno deklico v Mariboru, da je že pozno, da je malo zaskrbljena. Malo je bila v neki stiski, predvsem zaradi tega, kako zdaj naprej v tej večerni uri,« je za Mariborinfo opisal Robič.
Dolgo ni razmišljal. Odločil se je, da se bo sam odpeljal v Maribor, jo pobral na železniški postaji in pripeljal do dijaškega doma.
Dijake skušajo spodbuditi k samostojnosti, a ne za vsako ceno
Robič poudarja, da v njihovem dijaškem domu podobne situacije niso povsem neobičajne. Ker številni dijaki prihajajo od daleč, se včasih zgodi, da potrebujejo pomoč pri prevozu ali se znajdejo v položaju, ki ga sami težje rešijo.
»Ko so pri nas v dijaškem domu, jih na nek način vzamemo za svoje. Kolikor lahko, jim skušamo pomagati, tudi če še niso v domu, ampak so denimo šele na poti,« pravi.
Pri tem pa poudarja, da ni zagovornik tega, da bi mladim odrasli vedno takoj reševali težave. Nasprotno, meni, da morajo imeti dovolj prostora, da postanejo samostojni, sprejemajo lastne odločitve in se tudi iz kakšne napake kaj naučijo.
»Mislim, da otroke in mladostnike včasih preveč pazimo in nadzorujemo ter jim damo premalo svobode za lastno razmišljanje. Tudi skozi lastne napake se učijo, kako se bodo naslednjič v podobni situaciji znašli,« pojasnjuje.
Drugače pa je, ko mladostnik zaradi nepredvidenih okoliščin zares zaide v stisko.
»Če je situacija takšna, da sami ne vedo, kako naprej, se mi zdi prav, da tisti, ki lahko pomagamo, tudi pomagamo.«
Po njegovih izkušnjah lahko mladostnike danes hitro vrže iz tira že dogodek, ki odstopa od njihove običajne rutine. Veliko stvari je zanje vnaprej organiziranih in predvidenih, zato je lahko nepričakovana težava, kot je zamujena povezava pozno zvečer, precej stresna.
Navajen je tudi klicev zunaj delovnega časa
Da se je tisti večer brez večjega razmišljanja usedel v avtomobil, Robič deloma pripisuje tudi svojim drugim izkušnjam. Aktiven je pri gasilcih in je tudi poveljnik civilne zaščite, zato mu situacije, ko se je treba hitro odzvati tudi zunaj običajnega delovnega časa, niso tuje.
»Malo sem tega navajen, tudi zvečer ali pa izven nekega običajnega delovnega časa odreagirati, ker sem pri gasilcih, Civilni zaščiti. Da pride ponoči klic, sploh v takih situacijah, ko je treba na hitro nekako se odločiti, mi ni tako tuje.«
Njegovo dejanje je več pozornosti dobilo potem, ko se je mama dijakinje o njem razpisala na družbenem omrežju.
»Še obstajajo dobri ljudje!« je začela zapis in se posebej zahvalila ravnatelju, ki jo je pripeljal na varno.
Robič pravi, da zahvale staršev niso nič neobičajnega, tokrat pa je zgodba zaradi javne objave dobila precej več pozornosti.
Sam v svoji odločitvi še vedno ne vidi ničesar posebnega. Pomembneje se mu zdi sporočilo, da je v trenutku, ko se nekdo znajde v resnični stiski, treba znati odreagirati.
»Če lahko nekomu pomagaš na korekten način in mu s tem ne škodiš, se mi zdi prav, da odreagiraš.«
In prav pri mladih je po njegovem treba znati presoditi, kdaj jim dati prostor, da se znajdejo sami, in kdaj stopiti zraven.
»Takrat, ko je nekdo res v stiski, je prav, da se odreagira in pomaga. Ko pa lahko poskusi sam, mu je treba tudi zaupati in pustiti njegovo pot. Pa da se tudi kakšna napaka zgodi ali pa neumnost in se iz tega tudi kaj naučijo.«
