FOTO in VIDEO: Simon Marčič med rehabilitacijo že razmišlja o Dakarju 2018

Mariborski puščavnik

Marčič, ki je po izobrazbi inženir strojništva je že od nekdaj želel postati dirkač in nato vse podredil temu, da to tudi postane. Danes se lahko pohvali, da že tri leta uspešno stopa v čevlje Mirana Stanovnika, ki je do prihoda Marčiča bil naš edini predstavnik na reliju Dakar. Dobro uvrstitev na reliju so Marčiču nemalokrat prekrižale poškodbe, ki so v razredu »Male moto«, kjer tekmovalec nima spremljevalne ekipe, še posebej nadležne.

Marčiča pa zaenkrat nič ne ustavi. Kljub hudi poškodbi na Dakarju 2017 je trdno prepričan, da bo štartal tudi na Dakarju 2018, čeprav je zdaj šele sredi rehabilitacije in nabiranju moči za nove izzive. Kako potekajo priprave na leto 2018 sem preverili kar na njegovem domu, ko sem ga od jutra pa vse do poznega popoldneva spremljal pri njegovih aktivnostih v službi rehabilitacije.

Zjutraj

Dan se za Simona Marčiča začne nekaj pred 8. uro zjutraj, ko se odpravi na obvezne fizioterapije v UKC Maribor. Po Marčičevih besedah je pri rehabilitaciji potrebno dirkaški ego postaviti nekoliko »na stran«, saj je ključno, da se takšna poškodba zdravi počasi in vztrajno. S prehitevanjem lahko pride do novih poškodb ali slabe sanacije obstoječe poškodbe, kar bi lahko močno ogorzilo nastop na reliju Dakar 2018 o čemer Marčič sploh noče slišati. Trenutno gre okrevanje po načrtih, shodil je celo prej kot je pričakoval, vendar še vedno čuti bolečine v nogi, četudi je od poškodbe minilo že več kot tri mesece.

Dopoldan

Po končani fizioterapiji in terapiji z magnetnim sevanjem se skupaj z Marčičem odpravimo na fitnes, kjer poteka nekakšna mešanica rehabilitacije ter fizične telesne priprave za napore relija Dakar. Pri pripravah na reli daje Marčič največ poudarka prav na fizično pripravljenost, kateri sledijo priprave tehnike vožnje in navigacije. Pred relijem se je potrebno tudi dobro naspati, saj spanca med tekmovanjem občutno primanjkuje. Prehrana spada tudi med pomembne segmente relija, ki Marčiču še vedno povzroča največ preglavic, predvsem pri vnosu zadostne količine kalorij. Za hidracijo telesa uporablja izotonične napitke in zmes čistega glikogena, ki je ogljikov hidrat in ne sladkor. Preveč vnosa sladkorja lahko hitro privede do želodčnih težav in neželjenih postankov na reliju. Postanki so namreč rak rana relija, zato se Marčič hitro spomni na anekdoto iz relija, ko je pred nekaj leti eden izmed švedskih dirkačev povedal, da je med dirko moral 3 krat odtočit a le dvakrat imel čas, da se ustavi.

Popoldan

Po fizičnih pipravah v fitnes centru, Marčič poskrbi za vnos zadostnih količin kalorij, kar mu ugodne razmere domače rehabilitacije tudi omogočajo. To je bila odlična priložnost za sproščen pogovor, kjer nam je povedal, da se je njegovi ekipi letos pridružila Tina Torelli, ki skrbi predvsem za odnose z javnostjo in Simonu daje oporo pri iskanju sponzorjev. Tudi nesreča je vplivala na Marčičevo prepoznavnost, predvsem pa pokazala lojalnost večine sponzorjev, ki ga kljub odstopu niso zapustili. Še posebej je vesel, da mu je podjetje Akrapovič kljub vsemu namenilo polovico obljubljene premije, ki bi jo naj prejel ob zaključku relija. Podatek je za Simona še toliko bolj razveseljiv, saj si večino sponzorjev poišče prav na domačih tleh, kjer mu že skoraj od vsega začetka ob strani stoji tudi njegovo matično društvo AMD Feroda.

Tujina, zaradi naše majhnosti ni obljubljena dežela sponzorjev, razen v primeru donacij v obliki opreme. Za finančne vložke smo po besedah Marčiča občutno premajhni. Tudi to, da reli Dakar pri nas še vedno predstavlja neko eksotiko, ne pomaga pri zanimanju sponzorjev. In prav slednje Marčiča sili v razmišljanje o slovenski ekipi, s katero bi dodatno približal ta šport širši javnosti. Zadeva je seveda še v povojih, kar pa me pomeni, da ni izvedljiva. V tej panogi je namreč zelo težko dobiti povabilo od že uveljavljene ekipe. Morda v obliki testnega voznika, težje kot uradnega dirkača na reliju Dakar. To so namreč ekipe, ki dirkaču letno omogočajo 150.000 evrov denarnih sredstev, medtem ko Marčič operira z manj kot tretjino tega zneska.

Pogovor ga je dodobra motiviral, da je skočil še na kolo, ki trenutno kot edini rekvizit rehabilitacijskega postopka ponuja občutke, vsaj približno podobne tistim na motorju. Pri kolesarjenju mora biti izjemno previden, da noge dodatno ne poškoduje, kar mu povzroča veliko preglavic, saj z enoslednim vozilom Marčič ne pozna umirjene oziroma »nedeljske« vožnje. Kako nikakor ne more iz svoje kože, je demonstriral tudi nam, ko se je hitro odpeljal po »domači« progi Betnavskega gozda in se nazaj vrnil kar po zadnjem kolesu. Želja po čimprejšnjem okrevanju je torej ogromna.

Nezgoda na Dakarju 2017

Prijetno vreme smo nato izkoristili za zaključni pogovor na terasi njegovega doma v bližini prej omenjenega gozda. Čas, da strne misli in pove kaj več tudi o nesreči, za katero ne vidi enoznačnega krivca. »Sledil sem Peterhanslu, saj je veljal za favorita. Kaže, da je zgrešil izvoz in se zaradi tega pričel vračati. Nato je vnovič zgrešil taisti izvoz, kar je pomenilo, da se je začel vračati predaleč nazaj in takrat sva se srečala. Na nekje 50 metrov razdalje sva se zagledala in pričela oba zavirati. Videl sem, da se trčenju ne bom mogel izogniti in se zato želel vreči na njegov pokrov motorja, od koder bi me verjetno odbilo čez avto in na tla. Žal mi je tik pred trčenjem »vzelo« sprednje kolo, me položilo na tla, da sem zdrsnil pod njegov avtomobil in si ukleščil nogo. Posledica tega je bil odprt zlom goleni. In zdaj sva tukaj,« je misli na nezgodo strnil Marčič. Nikakor pa za nezgodo ne krivi svojega motocikla, s katerim se v težkih trenutkih tudi kdaj pogovorita.

Peterhansel zares želel pomagati?

Kljub zlobnim jezikom, da je Peterhanslu čakanje ob ponesrečenemu Marčiču dobro delo in da je vedel, da se mu bo izgubljen čas v vsakem primeru izbrisal pa slednji ne verjame, da Peterhansel v osnovi ne bi želel pomagati. Nesrečne prigode Simona nikakor niso psihično »načele«, saj v reliju Dakar še vedno uživa in ga ne vidi kot trpljenje. »Seveda so vmes trenutki naporov in trpljenja, saj gre za dirkanje na najvišji ravni in bi sicer to lahko počel vsak, kljub vsemu pa ti reli Dakar ponuja izjemne lepote narave in trenutke, ko lahko kljub vožnji v njih uživaš. Včasih si ne moreš pomagati, da se ne bi za nekaj trenutkov ustavil in popolnoma zaužil vso lepoto našega planeta, ki mi še zmeraj najbolj nahrani dušo,« je svojo boemsko plat razkril Marčič.

Zraven lepot narave mu dušo hranijo še drugi ekstremni športi, kot so bordanje, kolesarjenje, motocross, trial, hribolazenje in plavanje. Cel čas stremi k čim bolj širokemu naboru športov, ki botrujejo dobri homogeni pripravljenosti na ekstremne napore relija. Dakar je pač stalen sopotnik Simona Marčiča, ki ga zaposluje tudi v trenutkih relaksacije. »Kljub možnosti dodatne poškodbe me ekstremni športi ohranjajo živega,« svoje ekstremne podvige opravičuje Marčič.

Marčičeva srečna številka je 13

Kljub temu, da ima Simon svojo srečno številko na motorju, s katerim dirka na reliju Dakar uporablja popolnoma drugačno številko. »Žal si številke na reliju ne moreš izbirati sam, ker je višina startne številke odvisna od tvojih prejšnjih uvrstitev na reliju. Letos sem nosil številko 84, kar je veliki napredek glede na to, da sem začel s številko 150. Če pa mi kdaj uspe na motor namestiti številko 13, bo to zame zelo velika čast in predvsem dokaz, da spadam med 15 najboljših reli motoristov na svetu,« z nasmehom doda Marčič.

Kljub srečni številki pa Simon pred startom nima nekega rituala, tako kot njegov vzornik Valentino Rossi. Se je pa že večkrat poigral z mislijo, če bi morda neka stalna dejanja pred startom pripomorala k večji koncentraciji, predvsem pa umirjenosti pred štartom. Sploh po letošnji nesreči. Je morda pustila psihološke posledice? 

Hitrih 15

Preden smo se poslovili in Marčiču zaželeli uspehov na reliju Dakar, smo mu zastavili še hitrih 15.

Tvoja najljubša pijača?

Limonada.

Predmet ali oseba, ki najbolje predstavlja Maribor?

Filip Flisar.

Najljubši predel Maribora?

Pohorje.

Čez kateri dravski most si največkrat pešačil?

Koroški.

Imaš kakšnega vzornika med Mariborčani?

Imam jih več, predvsem iz področja športa. Boštjan Kline, Filip Flisar in Ilka Štuhec.

Obiskuješ tekme NK Maribor?

Da.

Če bi imel možnost biti trener nekega športa, kateri bi to bil?

Definitivno nek motošport.

Se bojiš globoke vode?

Ne.

Katera je tvoja najljubša solata?

Fižolova.

Kdo je večja faca Batman ali Joker?

Joker.

Kaj ti gre v življenju najbolj na živce?

Dolgčas in prisilno mirovanje.

Če bi bil žival, katera žival bi bil?

Ena izmed divjih mačk.

Katera je tvoja najljubša reka?

Drava.

Si kdaj jezen na predmete?

Se zgodi ja. Na motor.

Katera je tvoja sanjska destinacija, kjer bi se upokojil?

Maribor.