Mariborčanka Danaja Lorenčič je ena izmed številnih Slovenk, ki se spopadajo z anoreksijo. A je ena redkih, ki je o tem spisala knjigo in na ta način tudi premagala notranjega demona, kakor poimenuje omenjeno bolezen.
V knjigi, ki nosi naslov Ana v meni, odkrito opisuje obdobje svojega življenja, v katerem je bilo zanjo edino merilo štetje kilogramov. Danes jo veseli spoznanje, da je hrana lahko tudi užitek.
Že v srednji šoli je bila obremenjena s svojo težo, vendar ko se spominja danes, ugotavlja, da jo je bolezen zares ujela šele v času študija.
»V zasebnem življenju so se začela pojavljati neka razočaranja in jaz sem jih pač reševala tako, da sem prevzela kontrolo nad tem delom svojega življenja, ker se mi je zdelo to najlažje. To je bilo odvisno od mene, medtem ko odnosi in vse ostalo pa velikokrat ni odvisno samo od nas.«
Čas za spremembo je bil pri 43,4 kilogramih
Ves čas je bila izjemno delovna in polna energije, tako tudi starši in prijatelji niso morali prodreti do nje. Njej pa je bila edino merilo tehtnica, medtem ko jo je hrana utrujala.
»Bila mi je neka meja, ko sem vedela, da pa je res čas, da si poiščem pomoč, pod 44 kilogramov. In ko je tehtnica pokazala 43,4 kilograme, sem vedela, da moram nekaj narediti, da si moram poiskati pomoč, da moram tudi spremeniti način življenja.«
Najpomembnejša prelomnica je bila selitev na Dunaj in nato pisanje knjige Ana v meni.
»Pravijo, da ko greš na Dunaj, pusti želodec zunaj, ampak meni pa je bil Dunaj v bistvu popolna osvoboditev. Tam sem začela pisati, kar mi je zelo pomagalo. Najprej sem pisala kolumne in odkrila, da v pisanju uživam, potem pa sem začela pisati knjigo.«
Hrana je danes del življenja kot za ostale
Tako samoizpoved govori o pridnem in popolnem dekletu, ki se bori z njenim največjim demonom, anoreksijo. Sedaj, ko ga je premagala, je tudi odkrila popolnoma nov odnos do hrane.
»Čudovito je, da ne vstajam več s potrebo, da bi se stehtala, da bi razmišljala o tem, kaj ne smem jesti. S tem se sploh ne ukvarjam in je hrana del življenja, tako, kot za večino ljudi.«
Namesto po številu kilogramov sedaj dan meri po številu objemov, nasmehov, zgodb in iskric v očeh.
»Se pa zavedam, da ni nihče popoln, da me bodo seveda neki drobci, kot je ta delovna naravnanost, želja po perfekcionizmu – ki so neki pomembni aspekti anoreksije – spremljali. Odnos do hrane je spremenjen, ampak odnos do življenja pa se bojim, da včasih še ostaja,« zaključuje svojo pripoved o osebni borbi Danaja.
