Dolgoletna obiskovalca Mariborskega otoka se spominjata časov, ko je bila pot do kopališča precej bolj pustolovska.
Za nekatere je Mariborski otok občasna poletna postojanka, za druge pa skoraj drugi dom.
Med slednjimi sta tudi Branko Čuček in Darko Saje, dolgoletna obiskovalca kopališča, ki se na Otok vračata že več kot šest desetletij.
O svojih spominih sta spregovorila na dogodku Kako nastaja sodobni Maribor, kjer je bilo tokrat v ospredju prav kopališče na Dravi.
Na Otok že od otroštva
Branko Čuček se spominja, da je Otok obiskoval že kot otrok, redno pa tja zahaja od leta 1963. Že takrat je doma ob koncih tedna vztrajno spraševal, kdaj bodo šli na kopanje.
Ko je bil nekoliko starejši, se je na Otok odpravljal s prijatelji. Ker denarja za vstopnino niso imeli vedno, so se znašli po svoje. Stvari so spravili v vrečko, si jo zavezali okoli pasu in čez Dravo priplavali do kopališča. Včasih jih je pri tem zalotil tudi paznik.
Danes čez Dravo ne plava več, v bazene pa se še vedno odpravi. Otok je skozi desetletja ostal stalnica njegovih poletij, letos je denimo od 67 kopalnih dni Otok obiskal kar 37-krat.
»To je moj drugi dom,« je povedal Čuček.
Spominja se, kako so nekoč na Otok prihajali tudi s kolesi, s seboj vzeli sendviče in tam preživeli ves dan. Ni bilo hladilnih torb in vsega, kar imajo obiskovalci na voljo danes, a to ni bilo pomembno, pravi Čuček.
Nekoč rjave mlake, danes »kristalna voda«
Več kot šest desetletij izkušenj z Mariborskim otokom ima tudi Darko Saje. Če primerja nekdanje in današnje kopališče, kot največjo spremembo izpostavlja predvsem čistočo in higieno.
Spominja se časov, ko so bili bazeni precej drugačni kot danes. V vodi so bile alge, tudi čiščenje bazenov je bilo redkejše. Posebej se mu je v spomin vtisnil globoki del pod skakalnico.
»Danes je voda v primerjavi z nekoč kristalno čista. Včasih smo plavali v rjavih mlakah,« je povedal Saje.
Pozitivno ocenjuje tudi prenovljeno bazensko ploščad. Stari beton je bil po njegovih besedah že precej dotrajan, z novo ureditvijo pa je zadovoljen.
Otok se spreminja, a ostaja Otok
Z leti se niso spreminjali le bazeni in infrastruktura. Čuček pravi, da tudi vzdušje ni več povsem takšno kot nekoč, ko je na Otoku srečeval številne prijatelje in znance iz mladosti. Mnogih danes ni več, a prav srečevanje ljudi je še vedno eden od razlogov, zaradi katerih se tja rad vrača.
Spremembam se po njegovem ni mogoče izogniti. Življenje gre naprej, pravi, vendar Otok zanj kljub vsemu ostaja nekaj posebnega.
»Lepo je tukaj. Takšnega prostora, kot je naš Mariborski otok, po mojem ni nikjer drugje,« je povedal.
Na Otoku imata tudi svoj stalni kotiček. Obiskovalci ju lahko praviloma najdejo v istem kotu kopališča, kjer po njunih besedah sonce ostane najdlje.
Dolgoletna kopalca z obiskovanjem še zdaleč ne nameravata zaključiti. Saje na vprašanje, ali se bo na Otok vračal tudi v prihodnjih letih, v šali odgovarja, da še 27 let, če mu bo le zdravje služilo.
Letos skoraj 39.000 kopalcev, v prihodnje bi sezono podaljšali
Da Mariborski otok ostaja priljubljen tudi med mlajšimi generacijami, kaže letošnji obisk. Po besedah direktorja Športa Maribor Ranka Šmigoca so letos našteli že nekaj manj kot 39.000 obiskovalcev, kar je približno 40 odstotkov več kot lani. Leta 2024 so jih našteli okoli 43.000.
Pred letošnjo sezono so prvič uredili ogrevanje otroškega bazena, zamenjali pitnike in tuše ter uredili dezinfekcijske bazenčke. Želja za prihodnost je, da bi rešitev za ogrevanje našli tudi za druge bazene.
Med možnostmi se omenja uporaba odvečne energije, povezane s superračunalnikom. Če bi jim uspelo zagotoviti ogrevanje bazenov, bi lahko v prihodnje razmišljali tudi o daljši kopalni sezoni.
Na Otoku sicer želijo razvijati tudi več vsebin zunaj poletnih mesecev, vendar so možnosti zaradi njegovega statusa naravnega spomenika in naravovarstvenih omejitev omejene.
