Ko hiša postane srce skupnosti: Študenti raziskovali zgodbe stanovalcev Masarykove

Stanovalci hiš na Masarykovi, ki stojita le nekaj centimetrov od gradbišča novega onkološkega oddelka mariborskega kliničnega centra, že več let ne najdejo skupnega jezika z državo.

Širitvam Univerzitetnega kliničnega centra Maribor ne nasprotujejo, a za odkup stanovanj od države zahtevajo primerno in korektno nadomestilo, s katerim bi si lahko poiskali nov dom. 

V dotičnem primeru so predstavniki vlade po besedah stanovalcev gluhi in nekooperativni. Jeseni so stanovalci, naveličani čakanja na primerno kompenzacijo, sprožili upravni spor.

Pereče mariborske problematike so se tik pred koncem leta lotili tudi študenti Oddelka za etnologijo in kulturno antropofologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so včeraj govorili o preteklosti in sedanjosti hiš na Masarykovi 24-26.

Dva dneva terenskih vaj

Predstavitev je zaokrožila dvodnevne terenske vaje, na katerih so študenti pod mentorstvom dr. Jerneje Ferlež in asistentke Tine Krašovic spoznavali mariborski prostor skozi arhitekturo in bivanjsko kulturo.

Kot je povedala mentorica, v takšnih situacijah antropologi in etnologi, vešči mehkejših kvalitativnih metod z ljudmi, vidijo svojo najpomembnejšo vlogo. 

S svojim delom želijo sprožiti razmišljanje o vključevanju prebivalcev v procese urejanja prostora in izpostaviti pomembnost svoje vloge:

»Na situacijo smo želeli pogledati z druge perspektive. Želeli smo spoznati preteklost stavbe in prisluhniti zgodbam stanovalcem, hkrati pa se seznaniti z dinamiko priseljevanja in odselevanja, skupnosti in odnosov,« je dejala mentorica.

Študenti so tako opravljali intervjuje s stanovalci, fotografirali in zbirali načrte ter arhivske fotografije mariborskih stavb. 

Poskusili so razumeti vidik nekoga, ki se bo zaradi javnega interesa primoran izseliti in zapustiti svoj dolgoletni dom:

»Prepričani smo, da hiše niso samo zidovi in da stanovanja niso le nepremičnine na trgu, ampak so to domovi ljudi. Več kot stoletje stara markantna stavba je stala na takratni Tržaški cesti, ki je nekoč stala na glavni državni cesti Dunaj-Trst. Šele kasneje se je preimenovala v Masarykovo in sčasoma postala objeta z bolnišničnim poslopjem.«

Hiše dojemajo kot svoje domove

Skozi vaje so študenti potrdili svojo hipotezo, da so tamkajšnji prebivalci na stavbe navezani in jih dojemajo kot dom - dom, ki ga bodo morali slej kot prej zapustiti in na tej točki le še upajo, da bo ta postopek znosen vsaj s finančnega vidika.

»Stanovalci si prizadevajo za ohranitev ali vsaj kar se da dostojno prodajo teh stanovanj. Presenetilo nas je, da tudi sami zelo dobro poznajo zgodovino stavbe, čeprav nekateri ne stanujejo tam tako dolgo,« je poudarila Ferlež.

Čeravno ob pogledu na hišo z zunanje strani ne bi pričakovali kaj prida urejenih prostorov, so bili študenti ob vstopu v zgradbo presenečeni. 

Hodniki in stanovanja so namreč v bistveno boljšem stanju, kot se to zrcali na zunanji fasadi.

»Kriva je Ljubljana«

Čeprav so bili študenti v Mariboru le dva dni, kar je - kot so povedali - premalo za zagotavljanje resnejših izsledkov, ne morejo mimo ugotovitve, da Mariborčani ob težavah zelo radi s prstom pokažemo na prestolnico - bodisi zaradi centralizacije bodisi zaradi predstavnikov institucij.

»Kadar gre kaj narobe, ko z Mariborčani nekdo od zunaj z njimi ne komunicira na primeren način, je najpogosteje ‘kriva Ljubljana’.«

Ob tem stanovalci izpostavljajo izvrstno delo in topel pristop študentov, ki so jo jih z veseljem spustili v osrčje svojega doma:

»Če bi se dalo z ljudmi iz vlade pogovarjati na takšnem nivoju, bi bilo veliko lažje. Več denarja so že porabili za dodatne procese, kot bi ga porabili, če bi nam prvotni zahtevani znesek enostavno izplačali,« je povedal eden od stanovalcev.

Strinjali so se, da je v tej problematiki zelo pogosto spregledana še kako pomembna ne le ekonomska, ampak tudi socialna varnost.