To je zgodba Josipa Bračića - lutkarja, ki že 25 let razveseljuje otroke in odrasle v središču mesta na vogalu Jurčičeve in Gosposke.
V časopisu je pristal že kot dijak, ko je v zmagovalni trojici osvojil prvo mesto na streliškem tekmovanju. Pozneje so o dobrosrčnežu iz Knina, ki velja že za maskoto Maribora in ki je veliko otrokom pričaral nasmešek na obraz, pisali razni drugi časopisi. Sedaj tudi mi.
Soproga mu dela družbo že 35 srečnih let
Življenjska zgodba Josipa Bračića ni posuta s cvetjem in nič mu ni bilo zlahka podarjeno. V Maribor je iz Hrvaške prišel takoj po osnovni šoli, kjer so ga glede na teste morebitnih poklicnih poti umestili za ključavničarja (četudi je v resnici želel postati mesar). In tako se je na Železniški poklicni šoli izučil za poklic, ki so mu ga predlagali. Potem se mu je porodila misel, da bi šel študirati strojništvo. Na žalost pa mu je pred koncem fakultete zmanjkalo energije in študij je tako opustil. Še za časa študija pa je v študentskem domu spoznal svojo soprogo, katera mu po 35 letih še vedno greje posteljo, ko se utrujen od ulice zvečer vrne domov.
Usoda izbrisanega zapečati za vselej
Si morete misliti, da Bračić že 25 let opravlja delo lutkarja? In da vsak dan, v vsakem vremenu, kar dvakrat iz Tabora v bližini dvorane Tabor, kjer živi, pešači z vozom, polnim igrač, da bi opravljal poklic, ki ga iskreno osrečuje? »Meni ni problem hoditi daleč peš, saj sem bil maratonec,« pojasni. Treniral je namreč atletiko, v Švici je pretekel celo 100 kilometrov. Sicer pa se zbuja vsak dan že ob petih zjutraj in se odpravi na enourni sprehod. Z lutkami dela vsak dan od osme zjutraj do sedme zvečer, vzame si le enourni odmor za kosilo, ki ga čaka pripravljeno doma. Z lutkarstvom se je začel ukvarjati že konec osemdesetih, medtem ko je bila žena še noseča s sinom. Njegovo delo ključavničarja je bilo slabo plačano, nekako je bilo treba preživeti, obenem pa je imel Bračić občutek, da bo kmalu vse skupaj propadlo. Ko se je to zares zgodilo, se je že srečal s lutkami. »Nekako so mi lutke bile najbolj pri srcu,« pravi. Leta 1990 se mu je rodila še hči.
Potem pa šok. Še v času, ko so rodni Knin med vojno okupirali Srbi, je v Sloveniji postal eden od izbrisanih. Slednje ga je zaznamovalo še leta zatem in tlakovalo pot borbi za preživetje.
Na ulici igrala tudi otroka
Zaznamovalo pa je tudi njegova otroka, ki smo ju pogosto videli na ulici nasproti očeta, vsakega s svojo violino v rokah. Ko so mu v osnovni šoli učitelji očitali, da otroka na ulici služita z violino, je odgovoril: »Jaz moja otroka pripravljam na življenje.« Marsikdo, ki mu je bilo v zibelko položeno izobilje, bi ga ob takšni opazki čudno pogledal, češ: to je življenje? A nekdo, ki se je za preživetje moral vselej boriti, dobro pozna drugo plat življenja, tisto temačnejšo, bolj borbeno, pogumnejšo. Rekli so mu, naj gre na Karitas po hrano za družino. »Da bi imeli moji otroci luknje v želodcu?« je odgovoril, na drugi strani pa tišina. Razloži mi, da je bila v tistem času hrana Karitasa izredno slabe kakovosti, ponavadi je šlo za odpisano hrano z dvomljivimi roki uporabe.
Rek ‘revež dela reveža’ brez temeljev
Otroka sta se z violino srečala že v osnovni šoli, kjer je Bračić opazil vidno diskriminacijo med otroci bogatašev in svojimi. Pogosto nista smela nastopiti, na seznam so raje uvrstili premožnejše. Tako jima je za vsake poletne počitnice v Poreču za kar tri mesece uredil vsakodnevne učne ure violine. Vsi trije so kakor v Mariboru nastopali tudi na ulicah Poreča. Nadarjenost sina so pokazali že razni osnovnošolski testi, zato so ga iz Cankarjevega doma v Ljubljani pisno povabili na nacionalni preizkus znanja. Tedanja učiteljica v osnovni šoli pa mu je ta podatek zamolčala in mu pismo pomolila šele po preteklih preizkusih. Seveda se je kmalu, ko sta otroka že malce dozorela, vse spremenilo njima v prid. Po končani drugi gimnaziji, ki je za njunega očeta še danes vzor spoštovanja znanja, ne glede na ime in status, sta se vpisala vsak na svojo fakulteto. Danes sta oba zaposlena v Ljubljani za nedoločen čas. Rek »revež dela reveža« se je v primeru družine Bračić izničil, njemu pa je uspelo to, za kar si je v svojem življenju najbolj prizadeval: »Jaz sem svoja otroka spravil na pravo življensko pot,« ponosno pove.
Veliko ljudi na ulici je super, so pa tudi oni drugi …
Enkrat mu je mimoidoča gospa na ulici zalučala: »Sramota!”, Bračić pa ji je mirne krvi odvrnil: »Sramota ni delati, sramota je krasti.« Sam namreč nikdar ni bil na socialni podpori, saj je mnenja, da slednja ustvarja lenobo. Raje dela. Velikokrat je s svojimi prebrisanimi izjavami negativcem zaprl usta. Žal pa je bil njegov boj proti ustvarjalcem televizijske oddaje, kjer so njega in sina na dan izkoriščanja otrok predstavili ob boku z kitajskimi otroci, ki v tovarni delajo petarde, in pouličnimi berači, ki z dojenčki klečijo na tleh, neuspešen. Posnetek, za katerega je menil, da bo pozitivne narave, in ki se ga je veselil tudi njegov sin, je vso družino hitro postavil na realna tla.
»Prišli so nas snemat in malega spraševali, kaj naredi z denarjem. Razložil jim je, da nekaj obdrži zase, nekaj pa da za družino. Obenem so snemali tudi mene, a posnetek zmontirali brez mojih lutk, kakor da le stojim ob strani in nadzorujem, kaj bo sin zaslužil.«
A odvetniki so ga podučili, da se tožba ne izplača, da se lahko pritoži le zoper prekršen novinarski kodeks. Žal je bila tudi slednja pritožba neuspešna. Sicer pa je dovolj zgovoren podatek, da je sin še v času fakultete mimoidoče na ulici razveseljeval z melodijami violine.
»Revežev ni treba podcenjevati«
To je bila ena njegovih misli za konec. Prav reveži so namreč smerokaz pohlepnih in izkoriščevalskih … Tistih, ki jemljejo malim, da bi sami imeli še več. Brez takih tudi revežev ne bi bilo, pojasnjuje. Sploh pa poznamo veliko revežev, ki so v svojem življenju uspeli napraviti čuda. Med njimi so znanstveniki, izumitelji, uspešni ljudje vseh sort – takšnih ljudi pa res ne moremo podcenjevati.
Za dvajset let zaposlitve verjetno ne bo prejel pokojnine, s katero bi lahko dostojno živel. Zato se bo na ulici boril še naprej. In verjetno bo, kakor v preteklosti, do njega še kdaj pristopil danes starš, včasih otrok in mu zašepetal: »Hvala vam za polepšano otroštvo.«
