Obiskali smo Mariborčana, ki že 50 let zbira stare likalnike in jih ima zdaj že več kot 250 različnih, kar je največ v Sloveniji.
Erik Oblak je z zbiranjem likalnikov začel popolnoma naključno, ko se je kot otrok na obisku spotaknil ob čuden predmet, za katerega se je kasneje izkazalo, da je star likalnik iz obdobja bidermajerja na likalno železo.
Vse se je začelo leta 1967
»Šlo je za naključje, saj na začetku nikakor ni šlo za neko zbirateljsko vnemo,« začne pripoved Oblak in doda, da je za vse skupaj kriva njegova stara mama. »Bila je izredno dobra šivilja. Šivala je za vse domače in tudi tuje stranke, še največ strank je imela v okolici Lenarta. Tam je obiskovala družine Potrč, Kegel, Rojko in Rokavec, ki jim je šivala od birmanskih do poročnih oblek in tudi vsakodnevna oblačila, kot je bil predpasnik. Za obleke je dobila plačilo v obliki dobrin, kot so recimo jajca, mleko in meso, saj tudi stranke takrat niso imele denarja v izobilju, imele pa so razne druge dobrine, ki jih mi v mestu nismo vsakodnevno poznali. In nekoč sem spremljal staro mamo na enem izmed »poslovnih« obiskov pri družini Kegel, kjer sem se družil s tamkajšnjim sinom Stankom Keglom in se z njim igral skrivalnice. Kot mestemu otroku mi je bilo tam med njihovimi živalmi v hlevu zelo zanimivo, saj takšnega življenja nisem bil vajen. In tistega dne, ko sva se skrivala sem se na podstrešju v temi spotaknil ob nek čuden predmet, za katerega tudi domačin Stanko ni vedel, kaj ta predmet je. Zato je takoj stekel h »gazdarici«, da jo vpraša, čemu služi čuden predmet. Ona ga je seveda najprej okarala, čemu pred goste iz mesta nosi staro kramo, ki je za v smeti. In takrat sem se oglasil tudi jaz in prosil, da zadeve ne zavržejo, saj bi predmet z veseljem odnesel domov. In tako se je začelo moje zbirateljstvo starih likalnikov,« pove Oblak, ki je šele po podrobni obrazložitvi gospodarice ugotovil, da je takrat v rokah držal star likalnik na likalno železo, katerega se je gospodarica celo sramovala, saj so takrat pri hiši že imeli elektriko.
Podpora od drugih dala zagon
Oblak pove, da je takrat tisti prvi likalnik doma temeljito očistil in na nek način restavriral, da je izgledal kot nov in ga ponosno shranil na polico. »Čez kakšen mesec smo spet šli na obisk k družini Kegl, kjer me je gospodinja takoj vprašala, če še vedno hranim tisti stari likalnik in jaz sem se seveda takoj pohvalil, kako lepo sem ga očistil, da izgleda kot nov. To je slučajno slišal tudi njihov sosed, ki me je takoj povabil k sebi, saj je tudi on imel nek star likalnik, ki ni bil več v uporabi. Tako mi je tudi on podaril star likalnik na oglje, kar je bilo zame spet nekaj čisto novega, drugega, saj je bil popolnoma drugačne oblike kot tisti, ki sem ga dobil od družine Kegl. Zbirka se mi je takrat zdela že dovolj zanimiva, da se jo z veseljem kazal bližnji okolici, kar je opazil tudi moj stari oče Rudolf Žunko, ki se je spomnil, da ima star likalnik doma tudi njegov šahovski partner Anton Kok, katerega sva nato skupaj obiskala. Jaz sem si nato njegov likalnik z velikim občudovanjem ogledoval in tako prepričal gospoda Antona, da mi ga podari, saj je celo potarnal, da mu v stanovanju zgolj jemlje prostor. In to je bil likalni znamke Dalli, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dobil ogromno reklame v nemški oddaji »Dalli, Dalli«, kjer je voditelj Rosethal iskal par svojemu Dalli likalniku in ga bil pripravljen tudi dobro plačati. Takrat sem ugotovil, da imam v zbirki tudi vredne in predvsem zanimive primerke, kar me je dodatno motiviralo k nadaljnem zbiranju likalnikov. Veliko podpore sem imel tudi v družini, saj mi je malo po mojem »odkritju« vrednosti Dalli likalnika, en primerek te znamke prinesla tudi teta. In tako je strast do zbiranja likalnikov v meni ostala do danes in še kar tli,« še doda Oblak.
Čisto vsak likalnik nosi svojo zgodbo
Kot vsak strasten zbiratelj ima tudi Oblak veliko zbirateljskih zgodb in prigod, ki so se mu zgodile v teh petdesetih letih zbiranja starih likalnikov. »Tega je ogromno. Sploh zaradi dejstva, da sem vse likalnike tudi sam restavriral, razen izjemno stare kitajske ponvice, ki ima ročaj iz slonovine in jo je restavrirala restavratorka iz Ormoža. Tako vsak moj likalnik nosi svojo zgodbo, sploh tisti iz zgodnjih zbirateljskih dni, ko še ni bilo interneta in drugih povezav do zbirateljev iz tujine. Nekoč sem iz Amerike naročil likalnik, ki sem ga moral plačati vnaprej. Denar sem skril med čokolade in ga po pošti poslal čez lužo. Prejemnik mi je nato čez nekaj časa odgovoril, da je prejel denar in bo, kot dogovorjeno, v zameno poslal likalnik, ki sem ga zaradi neiznajdljivosti pošiljatelja dobil na dom šele čez eno leto, saj je potoval z različnimi ladjami in me v obliki paketa presenetil, ko sem nanj pravzaprav popolnoma pozabil in se že sprijaznil, da sem tisti denar, zaradi lastne naivnosti, pač izgubil. Jasno, da je bilo takrat veselje še toliko večje, ko sem odvil nepričakovan paket. In podobnih zbirateljskih zgodb je toliko, kot imam likalnikov.«
Od najmanjšega do najtežjega likalnika
»Moj najtežji likalnik prihaja iz Egipta in je težek kar 17 kilogramov. Sicer so vsi stari likalniki precej težji od teh današnjih, kar je tudi eden izmed razlogov, da je bilo likanje včasih domena moških, četudi je to do pred kratkim bilo skoraj bogokletno,« še pove Oblak in doda, da se je z likalnikom iz Egipta, težkim kar 17 kilogramov, likalo celo s pomočjo noge, saj ga je zaradi teže zgolj z rokama izjemno težko upravljati. Sicer pa ima egiptovski model likalnika več različic, ki variirajo tudi po teži. Oblak ima zraven 17 kilogramskega tudi 8 kilogramski primerek. »Tudi ta likalnik ima svojo zgodbo, saj sem ga dobil med surferskim dopustom mojega sina v Egiptu, kjer sva bila skupaj in nekako izvedela za ta težek primerek, ki je bil celo naprodaj, vendar v 500 kilometrov oddaljenem Kairu. Glede na to, da sva v Egiptu želela ostati še zgolj par dni, sem seveda misel na ta likalnik že skoraj opustil, ko mi je domačin zagotovil, da bo likalnik že drugi dan v kraju, kjer sva letovala s sinom. In ne boste verjeli, likalnik je dejansko drugi dan čakal, da ga vzamem v roke in odnesem v Slovenijo. Nimam pa pojma, kako so zadevo uspeli logistično tako hitro prepeljati do mene,« zaključi Oblak in še pove, da ima zraven najtežjega tudi najmanjši likalnik, ki je velik zgolj za tretjino njegove dlani, vendar je trenutno še z nekaterimi primerki na razstavi v Ormožu.
Najstarejši likalnik iz 18. Stoletja
Zelo ponosen je Oblak na svoj najstarejši likalnik, ki po izgledu niti približno ne spominja na pripomoček za glajenje tkanine. Gre namreč za tako imenovano kitajsko ponvico, ki ima tudi imenu primerno obliko in izhaja iz 18. stoletja. Primitivni likalnik v obliki ponvice so Kitajci uporabljali za glajenje svile, pri čemer so morale sodelovati kar štiri ženske. Tam so namreč svilo gladile zgolj ženske, od katerih so tri napenjale blago, četrta pa je z vročim dnom ponvice, v kateri je bilo razbeljeno oglje, gladila tkanino. Seveda ima Oblak v zbirki nekaj izjemnih primerkov, ki kažejo na razvoj likalnikov, ki so delovali na različna »goriva«. Tisti najstarejši so gladili s pomočjo segretega likalnega železa, ki so ga vstavili v notranjost likalnika ali oglja, kasneje pa so se pojavili likalniki na likalni »špirit« in kasneje celo plin. Izjemno zanimiv je primerek likalnika na špirit, ki si ga na delovno temperaturi pripravil tako, da si ga obrnil narobe, v posebej namenjen utor zlil špirit, ga prižgal in nekje pet minut grel. Med tem pa si, zaradi dobre stabilnosti likalnika, na likalni površini lahko skuhal čaj ali kavo, kar kaže na izjemno praktičnost starih likalnikov, ki so termin gospodinjskega pripomočka izkoristili do popolnosti.
»Bi se pa težko odločil za najljubšega, saj sem ponosen prav na vseh 264 primerkov moje zbirke med katerimi je zagotovo nekaj izjemniv, vendar kot sem že prej omenil, vsak v sebi nosi svojo zgodbo, kar ga dela edinstvenega in zanimivega,« pogovor zaključi Oblak.
Likalnikov na elektriko pa Oblak ne zbira, saj je prepričan, da so prav zaradi električnega razvoja, likalniki izgubili svoj čar oziroma dušo. Je pa skupaj s soavtorico Manico Hartman ob svojem jubilejnem 50. letu zbirateljstva, izdal knjigo »Likalniki sveta iz zasebne zbirke Erika Oblaka« in pripravil razstavo v galeriji Grajske pristave Ormož enote muzeja Ptuj. Razstava prinaša kar 83 primerkov likalnikov in je plod sodelovanja med zasebnim zbirateljem in muzeja.
Pri širjenju zbirke starih likalnikov pa sta Oblaku v veliko podporo tudi sozbirateljska kolega iz sosednje Avstrije, Hanspeter Antl iz Villacha oziroma Beljaka in Johann-Hans Pusch iz Linza.
