Med 29. novembrom in 6. decembrom je Robert Kereži premagal najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu. V šestih etapah je pretekel skupno 250 kilometrov, ob tem pa so se maratonci v perujski puščavi soočali s številnimi drugimi problemi. Športnik pa ni že od nekdaj. Povsem nasprotno. »Od srednje šole naprej sem znotraj alternativne glasbene skupine dobesedno živel čisti rock'n'roll. Koncertni nastopi, vaje in ponočevanja potegnejo za seboj marsikaj zdravju škodljivega.«
»Na pragu tridesetih sem zaključil, da je treba nekaj spremeniti. Tako sem na tej življenjski prelomnici postal rekreativni športnik,« pravi Robert Kereži, ki je zadnja leta povsem spremenil življenjski slog.
Od kolesa do tekaških ultra maratonov
Po tekaških začetkih se je bolj zaljubil v kolesarstvo, pri katerem je letno »obrnil« med osem do deset tisoč kilometrov. A kmalu je spoznal, da kolesarstvo ni več za njega, saj vzame veliko časa. Zato je kmalu po 45. letu padla odločitev, da se preizkusi v teku. Po srečanju z gorskimi teki in »traili« je bil takoj »zastrupljen«, pripoveduje Kereži in dodaja: »V spoju z naravo se je v meni sprožila neka čudno privlačna kemija.« Pričel je prebirati strokovno literaturo, avtobiografije znanih trail in ultratrail tekačev, ob tem pa je popolnoma spremenil prehranjevalne navade.
Po koncu sezone veliko presenečenje
Po letu spogledovanja z ultra razdaljami se je na začetku lanske sezone vendarle odločil za preizkušnjo s 100 kilometri. Aprila 2017 je uspešno premagal 100 Milja Istre, junija Ultrapušeljc Trail v Pobrdu, oktobra pa še Dalmacija Ultra Trail. Ko je mislil, da je za prvo »ultrasezono« teka že več kot dovolj, je sledilo presenečenje.
»Neke običajne nedelje je zazvonil telefon in direktor dirke 100 Milja Istre Alen Paliska mi je sporočil, da sem bil izžreban za brezplačno štartnino za Marathon Des Sables Peru 2017, ki se začne natanko čez tri tedne …« In ostalo je zgodovina.
Naporni dnevi pred štartom
Časa za resnejše priprave niti ni imel, saj se sicer za posamezno ultra tekmo pripravlja dva do tri mesece. V treh tednih do štarta je bil zaposlen s pridobivanjem sponzorjev in donatorjev, saj je bila podarjena štartnina v višini 2.000 evrov zgolj tretjina vseh stroškov. Še pred tekmovanjem je moral slediti strogim navodilom o obvezni opremi, saj bi bil sicer diskvalificiran že pred tekmovanjem.
Dnevno porabil 7.000 kalorij
Na maratonskih razdaljah po pesku je porabil med 4 in 5 tisoč kalorij, skupno pa dnevno kar 7.000. Zato je nujno moral skrbeti za dovolj velik vnos kalorij, saj bi bil sicer primoran odstopiti. Hitra regeneracija je bila ključen dejavnik za uspeh, za to pa je treba telesu zagotoviti najboljša hranila in športne dodatke, ki niso ravno poceni. Za 10 paketov dobrega regeneracijskega napitka je treba odšteti okrog 50 evrov, Robert pa je na dan popil dva.
Robert o teku v nevzdržnih razmerah ...
Ves čas prireditve so tekmovalci samooskrbni, zato se teža nahrbtnika giblje med 10 in 14 kilogrami. Organizatorji so zagotovili zgolj vodo, medicinsko osebje, spremljevalna vozila in helikopterje ob poti, sledenje vsakega posameznika s pomočjo GPS, prevoz šotorov do taborov in drugo logistiko. A šotore so si morali postavljati sami. Ogromno energije so tekači porabili tudi za hlajenje, saj je bila temperatura ozračja okoli 35 stopinj.
»Teči na pesku je bistveno drugače kot na katerikoli drugi podlagi. Noge se ves čas ugrezajo in lovijo ravnotežje, zato so na udaru predvsem vezi, ligamenti ter mišice, ki se veliko hitreje utrudijo. Ogromno je izgub v energetskem smislu, saj je polno že omenjenih ugrezov, zdrsov in lovljenja ravnotežja,« še pravi Mariborčan.
Doživel tudi puščavski vihar
»V četrti, najdaljši, skoraj sedemdesetkilometrski etapi doživeli delček puščavskega viharja, ki je na srečo zavil mimo naše trase. Čeprav nas je samo oplazil, je bilo čutiti njegovo moč. Nebo je sredi sončnega dne v minuti potemnelo in ohladilo ozračje za dobrih dvajset stopinj. Veter, ki je pihal s hitrostjo 80 km/h, pa je nosil in dvigal pesek, ki se nam je kot tisoče drobnih sulic zabadal v odkrite dele kože,« izkušnjo puščavskega viharja opisuje Kereži.
Skozi ves maraton ga je spremljala številka 7
Do konca težke preizkušnje ga je gnala trda vera, da se bo dobro izteklo, na to pa mu je kazalo več drugih znamenj, ki so razblinili dvome in negotovost, pripoveduje. »Številka 7 na primer, moja srečna številka, se mi je pokazala že na avtobusni postaji v Mariboru, nato pa še takoj po prvi prespani noči v puščavi. V pesek je bil namreč zabit količek, ki je s številko 7 označeval »sektor«, kjer sem si izbral šotor za prvo in vse ostale noči. Pa čeprav sem ga izbral ponoči in povsem naključno. Tudi Walter, 61 letni Belgijec in moj najbližji sosed, veteran puščavskih tekov, je imel številko 77.« Poleg tega je tretjo, 42-kilometrsko etapo, pretekel v sedmih urah.
»Tudi če opisujem učinke placeba, sploh ni pomembno. Glavno je, da v agoniji ohraniš trezno glavo in zdravo pamet, saj te le to dvoje pripelje do zmage nad seboj in ciljne črte, ki je ni prestopila skoraj tretjina nastopajočih. Veliko sem razmišljal tudi o družini in se miselno prestavil domov. Glavo je treba usmeriti v drug tok razmišljanja, saj drugače lahko postane vse eno dolgo in boleče trpljenje,« še pripoveduje Kereži.
»Ja, najbrž moraš biti za vse skupaj malo nor. K temu bi dodal še ščepec drznosti, dve vejici radovednosti, žličko veselja do življenja in nekaj kapljic znoja,« Mariborčan razkriva recept, kako vzdržati tako preizkušnjo.
S puščave z novim pogledom na svet
Puščava je spremenila njegov pogled na ljudi. »Bolj poglobljeno in širše sem začel razmišljati o sebi in družbi na sploh,« nam zaupa Robert, ki se je s puščave vrnil z bolj pozitivnim pogledom na ljudi.
»Opazil sem, da je v naravi, kjer smo bili vsi enaki, med nami vladalo sožitje in harmonija. Vsi smo spoštovali drug drugega. Ni bilo pomembno kdo je boljši, hitrejši. Vsak med nami je to vzel kot tekmo s samim seboj. Dovolj je bilo, da smo se pogledali, se nasmejali, si dali droben odobravajoč namig. Tam je vladala neka druga oblika večdimenzionalne, univerzalne komunikacije. Toda takoj, ko smo prišli nazaj v civilizacijo, smo začeli igrati vsak svoje vloge. Sedaj ko sem se vrnil in živim nazaj svoje običajno življenje, se zavedam, da smo ljudje nekje globoko v sebi, še vseeno ostali ljudje,« vtise na maratonsko pustolovščino strjuje Robert Kereži.
Načrtuje nove podvige
Po mesecu dni počitka pa že načrtuje naslednje podvige. Tako se bo že v aprilu udeležil tekme 100 Milja Istre, v načrtu pa ima tudi udeležbo na zloglasnem Ultra Maratonu Mont Blanc, ki je dolg 165 kilometrov, poteka pa v specifičnem in zahtevnem gorskem okolju. Še enkrat pa bi rad ponovil izkušnjo iz Marathona Des Sables. Bodisi že aprila v Maroku bodisi novembra znova v Peruju.
Ob športnih pa ima veliko izzivov tudi na drugih področjih. Z ženo Urško razvijata spletno stran, na kateri bosta objavljala strokovne članke s področja zdravega načina življenja, razmišljanja v obliki blogov in druge zanimivosti. Še letos pa načrtujeta knjigo o izkušnjah, razmišljanjih in dogajanjih s puščavskega maratona.
Starejše novice
