Mariborska avtorica slikanic: Tekstilne ilustracije so lahko tudi dvorezen meč

Manca K. Musil se že lahko pohvali s polico kreativnih avtorskih slikanic, ki na prav poseben način vabijo k ogledu in branju. Po prvih ilustracijah v grafični tehniki – s temi se je pričela ukvarjati leta 2011 – je pomislila na nekaj še bolj kreativnega: ilustrirati s pomočjo škarij, kvačke, šivanke, žice, lepila, niti in seveda blaga.

Kot arhitektki ji je bila igra z materiali blizu, a ideja o tekstilnih slikanicah, ki je kasneje prodrla vse do Kitajske, se je »utrnila slučajno« – med šivanjem torbe za hčer. Nanjo je našila obraz in naenkrat jo je prešinilo: »Zakaj ne bi zašila cele slikanice?« 

Pri tem porabi veliko rabljenega tekstila: od natrganih do otroških premajhnih oblačil. Novo tehniko je tako pričela raziskovati in razvijati ter vključevati tudi druge materiale in načine. »Uporabljam tisti tekstil, ki me nagovori ali kot material ali kot barva ali kot vzorec«. 

Slikanica ne nastaja premočrtno. »Najprej vedno zgodba. Potem vzporedno strip in šele nato komaj ilustracije. A vedno potrebujem najprej zgodbo.« Tako nastajajo tudi ti slikoviti, največkrat živalski, liki in nazadnje je na Dunaj na predstavitev slikanice odpotovala z velikim »markantnim« slonom, ki je bil prvi preskok na večji format. 

Da je mati treh otrok zagotovo vsestranska umetnica, dokazuje ob opravljanju II. gimnazije v Mariboru tudi obiskovanje Srednje glasbene šole, kjer se je šolala za pianistko. A ker poklic koncertnega pianista pri nas ni med bolj iskanimi, se je nato odločila za študij arhitekture v Ljubljani.

Na mednarodnem arhitekturnem natečaju v Minsku je bil njen projekt Občinska dvorana Gorišnica, ki je nastal z Matejo Katrašnik, nagrajen z nagrado mladih arhitektov za najboljšo realizacijo. Več nagrad je prejela tudi na področju grafike, s Katrašnikovo pa sta osvojili natečaje in ustvarili podobe kar 11 slovenskih znamk.

Od knjižnega sejma v Bologni do hindujskega prevoda

Danes se njene slikanice prebirajo tudi na Kitajskem, v Turčiji, Pakistanu, Braziliji, Španiji, Nemčiji, Avstriji in Švici, kmalu pa jih bodo v roke dobili tudi indijski in ruski otroci.

Musilova se je – tudi zaradi umetnikom manj prijaznega slovenskega knjižnega trga – v tujino podala samoiniciativno. Najprej se je odpeljala na knjižni sejem v Bologno, nato pa so se njene poti začele počasi odpirati: njene knjige so se začele javno razstavljati, založbe so postale nanjo bolj pozorne, medtem ko so jo tudi povabili razstavljati v Pakistan na tamkajšnjo tekstilno razstavo.

»Zagotovo je bilo vloženo ogromno energije – sploh prvi koraki, nato pa se, priznam, začne samo malo naprej kotaliti …« Moč pripisuje tudi mednarodnim nagradam, ki pomagajo pri prepoznavnosti in tako k hitrejšemu stiku z založbami, že tako zasutimi z različnim materialom.

Pobalinska pujsa je bila leta 2015 na Slovenskem knjižnem sejmu izbrana za najlepše oblikovano knjigo za otroke in mladino, šele dve leti kasneje pa se je v kitajski provinci Jiangsu uvrstila na lestvico najboljših knjig za otroke.

Musilova so na mednarodnem festivalu ilustracije Cow v Ukrajini uvrstili med deset najboljših ilustratorjev, za slikanici Slon Stane ter Trije mucki in zmaj pa je prejela tudi dve zlati medalji newyorške revije za sodobno ilustracijo 3x3.

Dvorezna drugačnost

Pomagala pa ji je tudi tista kreativna drugačnost in izvirnost njenih slikanic – v obliki stripa besedilo dopolnjuje tekstilne ilustracije – a pri tem poudarja, da je lahko omenjena drugačno tudi dvorezen meč. 

»Na prvo žogo se jih lahko katera založba prestraši, ker so drugačne in se boji odziva. Lahko pa je drugačno tudi pozitivno, saj so slikanice in ilustracije zanimive, tako da je lahko precej dvorezno …«

Zaenkrat si še ne zna zamisliti, da bi se tehnika kot takšna lahko tudi množično producirala, a se je s samo idejo že spogledovala: »So že bila določena zanimanja in vprašanja, a do te realizacije še ni prišlo. Poraja pa se tudi določen strah, saj bi lahko to tudi banalno izpadlo. Ne predstavljam si še strojno našitih izvodov. Moralo bi biti res profesionalno narejeno.«

K temu doda, da tovrstne ilustracije vzamejo ogromno časa – pred leti je naredila tudi do tri slikanice na leto, medtem ko ji danes uspe zgolj eno: »Če v tempu, v katerem zdaj delam, naredim ilustracije v štirih mesecih, sem že hitra. Nastanek tekstilnih industriji je dolgotrajen, če si zamislite, da je treba šivati vsako podrobnost …«

 

Skrita ljubezen med komarjema in neimenovan slon

A bralci različnih kultur potrebujejo tudi določene prilagoditve. Medtem ko slikanica Pobalinska pujsa – v kateri sta glavna akterja, seveda, pujsa – v muslimanskem svetu ne more iziti, pa so jo na Kitajskem tudi v Komar Janez prosili za izvzem dela, kjer se zaljubita komar in komarka, saj »naj to ne bi bilo sprejemljivo za majhne otroke«. Tako bo tudi Slon Stane izšel v različnih državah z drugim imenom, v Indiji pa ga bodo naslovili s 'Slon pripoveduje', saj imena ni primerno nadeti slonu.

Izmed devetih izdanih slikanic v Sloveniji (kmalu jih bo imela več izdanih na Kitajskem, letos jih bo imela tam 11), pa ne more izbrati najljubše. »Vedno hlastaš po nečem novem in se težko obesiš na staro. Navadno si najbolj navezan na zadnje stvari – morda na mojo zadnjo Ne bom. Težko rečem.«

Medtem ko je pri nas precej manjša možnost, da bi založba letno izdala dve slikanici istega avtorja, pa je tam trg toliko večji in prva ji je naenkrat izdala kar štiri. Pri tem pripomore tudi drugačna kultura in nizke cene knjig; slikanica kljub trdi vezavi stane okoli tri evre.

Začelo bi se kot otroški projekt, ki bi ga sčasoma prerasel bršljan

Veliko željo pa ima svoje živalske like spraviti na svež zrak, da bi podobe v obliki Forma vive stale v mariborskem mestnem parku.

»Kot arhitektki mi je to še posebej blizu, saj zaznamuješ še prostor. Nekatere že imam zvizualizirane: kot poenostavljeno 3D formo iz kortena oziroma postarane kovine, kar bi znalo biti zelo zanimivo. Začelo bi se kot z otroškim projektom, ki bi ga čez čas lahko prerasel bršljan.«

Že pred časom pa je izjavila, da si želi imeti tudi muzej otroške slikanice, kjer bi potekalo večplastno dogajanje, namenjeno tako otrokom kot staršem. Še naprej pa jo zanimajo tudi lutkovne predstave: tovrstne spodbude nastajajo tudi v tujini, pogovor pa je zajadral že tudi na risanke. 

Leta 2016 je bila v Lutkovnem gledališču Maribor po likovni predlogi slikanice Pobalinska pujsa v režiji Mihe Goloba in z glasbo Vaska Atanasovskega zasnovana tudi interaktivna predstava za otroke, pri tem pa sta z arhitektko Tejo K. Lozar in mariborskimi vrtci prostor pred lutkovnim gledališčem okrasila s piščanci iz omenjene knjige.

Mariborčani se lahko vrnejo tudi v leto 2012 in se spomnijo na projekt v času Evropske prestolnice kulture … ko so otroci po njeni knjižni predlogi Mala arhitekta napolnili praznino Trga Leona Štuklja s kar 1300 majhnimi glinenimi hišicami.

FOTO: Matej Lozar