Mohor Hudej: To vsi vedo, rečejo pa le tam, kjer se počutijo varne

Zadnje dni kroži po socialnih omrežjih zapis splitskega natakarja o gostih različne narodnosti in stereotipnega vedenja. Podobno plat je med drugim v letošnjem romanesknem prvencu obravnaval tudi pisatelj, publicist, knjižničar in turistični vodnik Mohor Hudej, a se je osredinil na slovensko »kulturo«. Neskladje med determinirano slovensko okolico in protagonistom Matjažem povzroči selitev slednjega na tajski otok, kjer kmalu ugotovi, da se slovenskim podalpskih vlažnim dušam ne more izogniti.

Zaradi zrcala, ki ga Mohor hladnokrvno nastavlja, smo z njim spregovorili o vlagi, ki jo slovenske duše puščajo za seboj.

»Nič, ni jim pomoči,« je bil odgovor na Nutovo vprašanje, kaj z razuzdanimi Slovenci. Menite, da se bo v Sloveniji ta sojena vlaga nadaljevala? Ne zdi se, da bi se vlaga pojavila šele sedaj. Jo globalni način mišljenja in življenja poglablja ali pa celo razkraja?

»Nisem želel napisati tako, da gre za razuzdanost, morda sem bil nejasen. Za razuzdanost moraš imeti denar, pomanjkanje moralnih zavor in biti čezmerno ohol. Pri Slovencih, vsaj teh, ki jih opisujem, gre bolj za 'wanabi' razuzdan, vsaj v nekam omejenem smislu. Gre bolj za nek ruralni kompleks, ki se daleč od domačega kamina groteskno sprosti. Slovenska vlaga je diametralno nasprotje vsega globalnega. Slovenci, razen nekaj redkih izjem, ne živijo globalno. Verjetno tudi jaz ne bi, če bi ne bil vodnik in ves čas na poti, kjer mi kaj drugega ne preostane. Poznam mnoge, ki so nenazadnje tudi v marsikaterem pogledu povezani s tem, čemur bi se lahko reklo globalno, pa vseeno niso globalni. Ker, če gre nek zdravnik letno na pet mednarodnih konferenc po svetu, se namesti v hotel, dan pa preživi tako, da vsaki dve uri uživa na banketu, dve uri posluša predavanje ali pa predava sam, potem pa se fotografira pri neki turistični destinaciji, vmes pa resda govori angleško in potem pride domov, ves vzhičen, da je del neke mednarodne scene, je to zame, pardon, malomeščanstvo, ne pa globalna logika.

Po drugi strani pa ima nek mednarodni špediter, nekdo, ki lahko iz pisarne v Gornjem Dupleku koordinira firmo, kjer imajo tovornjake in jih mora razpeljati, usmerjati po vsej Evropi, precej bolj globalne skrbi kot opisani zdravnik.

Vlažne duše so enostaven roman, z enostavnim sporočilom: ljudje, lepo se obnašajte, bodite spoštljivi. Ampak, to je potrebno početi v praksi, vsak dan, v vsakem trenutku. Sicer bo tako, kot je opisano v romanu. Zdi se mi, da je bistvo dobro zadel Matej Bogataj v kritiki romana, ki jo je naslovil z besedami 'naše letalonosilke na tujem'.«

In ravno zato – mislite, da se je vlaga razlezla tudi pri drugih narodih ali pa se je od tam morda razlezla k nam? Ali je kriva le naša podalpska senca?

»Slovenci smo kolektivno butast narod. Do tega nas kot skupnost vodi naš moralno-etični vzgojni sistem, tako v šoli kot doma, ki, roko na srce, bazira na izvirnem grehu. Ves narod je vzgojen skozi sistem obsesivnega 'iskanja krivde, krivca'. Samo pomislimo na to, kolikokrat na dan slišimo stavek, 'jaz nisem kriv' ali pa 'kdo je to naredil'. Tudi v primeru izdaje 'Vlažnih duš' sem naletel na to, da so se številni odzvali s stavkom, pa smo res takšni in niti v enem samem trenutku niso pomislili, da v romanu nastopajo tudi postsocialistične karikature Čehov, ritualizirani Američani, apatični Francozi, gemblerski Italijani; sicer res ne v glavnih vlogah, pa vendar. Vsi ti ljudje so nataknjeni na kuliso neke druge kulture, ki še zmeraj nekaj da na praktično vljudnost in medsebojno spoštovanje.

Vlažne duše so evropska civilizacija kot takšna, s častnimi izjemami, a to je že druga zgodba. Slovence sem pač izpostavil, ker sem pač tudi sam Slovenec. Bilo bi čudno in izumetničeno, če bi pisal o Čukčih.«

Všeč mi je, kako se Matjaža čuti tudi v Matu, saj ne gre za spremembo njegove osebnosti, mišljenja ali recepcije. Zdi se le, da mu prija tista preprosta človečnost in mir, ki ju je že tako besno iskal v domačem okolju. Kaj pa povprečni Slovenec – bi tudi lahko ubežal vlagi ali bi ta prilezla za njim, kot je sledila tistim razvratnim in neolikanim turistom?

»Na nek način sem se tega dotaknil že v prejšnjem odgovoru. Odgovor je enostaven, ja. Matjaž ne išče sprave, Matjaž je Slovence poslal v kurac.

Ima to pravico in kot alternativo si je izbral tisto, kar se mu zdi normalno. Svet, kjer se ljudje medsebojno spoštujejo. Normalno njemu in edinemu.

Matjaž se ne misli, skozi koncept krivde, nekomu opravičevati, zakaj je to storil in zakaj v jeziku, kakršen pač že je, pripoveduje svojo zgodbo. Matjaž je kot indijanski poglavar. Hough, govoril sem! Res, da je bil v dilemi, a odločil se je, grem za vsako ceno. Kar zadeva pa izraz 'povprečni Slovenec', ga pa ne razumem, podobno kot 'Slovencelj'. Vsi ti izrazi v sebi nosijo nek nacionalističen pridih, ki je meni tuj in pravzaprav so ti izrazi pomensko nični.«

»Ego se je militariziral.« Ali smo »prestrašeni za lastno pizdo« postali šele zdaj?

»To, da so ljudje prestrašeni 'za lastno pizdo' je pravzaprav odmev na tisto, čemur se danes, že papagajsko, reče neo-liberalistični ekonomsko-politični koncept. Če bi to prevedli v bolj enostavne pojme, bi lahko rekli, da gre za klasične totalitarne vzvode in metode, tiranstvo in predvsem za sistem, ki je, do patoloških vzorcev obnašanja - tako družbe kot posameznikov znotraj nje, zavzel popolnoma ravnodušno držo.

V medčloveške odnose, naj bo to v službi in posledično spričo takšnih odnosov med ljudmi v službi tudi drugje, se je prikradla logika vojaške subordinacije. Ne gre več zato kaj je pametno ali smiselno, pač pa gre za to, KDO je kaj rekel. Ali je nekaj rekel nekdo, ki je na navidezni lestvici pomembnosti na višji ali pa nižji ravni. Vzponu in padcu na tej umetni hierarhični tvorbi se reče: službena kariera.

Kar je tragikomično. Zato je toliko totalnih bedakov v tako zelo pomembnih službah, kjer jih vsak, ki je naredil vsaj osnovno šolo, nikakor ne bi pričakoval. Žal, so za takšno stanje, razlogi tudi v tem, da so mediji odvisni od kapitala. Eksistencialni strah obstaja od nekdaj, gre zgolj zato, da si ga morda lahko z dobronamernostjo olajšamo, po drugi strani pa ga lahko nekdo tudi izkorišča, za lastno korist na račun nesreče nekoga drugega. Tega slednjega je v zadnjih petnajstih letih preveč. Princip 'malega diktatorja' je praktično vsakodneven fenomen.«

Kaj pa je tisto, ki človeka na tujem izpolni in pri nas izprazni?

Kar te izpolni in kaj izprazni, je stvar vsakega posameznika, je nekaj imanentnega in na nek način edinstvenega. Po mojem ni razlike, kje se to dogaja. Se pa na različnih koncih seveda tudi precej raznoliko.«

Se bodo v prihodnje vse slovenske suhe duše porazgubile po daljnih obalah? Lahko s čim preprečimo vlago in tiste Dragice?

»Med direktorja(e) in Dragico(e) bi lahko pravzaprav postavil enačaj, razlika med njima je zgolj v tem, kje sta na omenjeni - domnevni hierarhični stopnji. Vsak po svoje sta vola.

Od tovrstnih ljudi ni pričakovati, da se bo izcimilo kaj pametnega. Žal je večina ljudi v našem sistemu takšnih. Zabitih egomanov, sociopatov na eni strani in mazohističnih jamračev na drugi. Prvi so na nek način prišli do korita, ki ga zdaj na vsak način branijo in posledica tega je, da se mladi izseljujejo, za kar se jim fučka. Kaj je to empatija, je za njih španska vas.

Po drugi strani pa se 'strah za lastno pizdo' da fino tržiti. Tolažniške stavbe pa smo v zadnjem času temeljito prenovili. Imajo kam iti pojamrat in skupaj zapeti kakšen gospel. Mlade izseljence pa naj čuva nekaj zgoraj in na žalost moram reči, da me je sram, da deloma prihajam iz generacije, ki jim je nanesla to zlo, da so praktično odveč na svetu, razen če se ponižajo v kimajočega robota in namesto sladoleda ližejo kaj drugega. Da spoznaš to, kar sem opisal, res ni potrebno biti ne vem kako pameten ali iti ne vem kako daleč. To vsi vedo, rečejo pa le tam, kjer se počutijo varne. Dvomim, da lahko kaj sami spremenimo, če pa bi jaz sam imel možnost vpliva na to, bi najprej zaukazal, da smo medsebojno prijazni in čisto enostavno povedano, z najbolj zlizano frazo – človeški. Potem se stvari uredijo same.«