Teo Ivančič s svojimi grafiti krasi Maribor: »Nanašanje barve na steno zame ni vandalizem«

Teo Ivančič, ki ustvarja pod umetniškim imenom Teoson, je Mariborčanom poznan predvsem kot izkušen avtor mnogih grafitov v mestnem jedru in okolici.

Čeprav je v zadnjem času predvsem v tetoverskem studiu, grafitiranja ne opušča, ob tem pa ima precej jasen pogled na to, kako Maribor sprejema ulično umetnost in kje je meja med grafitom in vandalizmom.

Od grafitov do tetovaž

Teo se je z grafičnim oblikovanjem srečal že v domači tiskarni, zgodaj pa so ga začeli zanimati tudi grafiti; prvič se je na steno podpisal še v osnovnošolskih letih. Ker gre za precej drag hobi, ga je skušal monetizirati. Prve plačane poslikave so nastale še v krogu prijateljev in ljudi, ki jih je poznal iz različnih področij, predvsem iz sveta bordanja, skejtanja in drugih urbanih subkultur.

»Prvo resno stensko poslikavo sem naredil za kolega v Velenju, ko je odprl športno trgovino. Počasi se je zgodba začela razvijati, sčasoma sem vzljubil tudi tetoviranje,« se spominja. 

Slednje se je začelo precej spontano. Prijatelji, ki so ga poznali kot risarja, so ga začeli spodbujati, naj svoje znanje prenese tudi na kožo. Sprva se mu je zdela ideja nekoliko nenavadna, saj se v tem delu nikoli ni videl, prav tako takrat ni imel sam niti enega tatuja. Ko se je v tem preizkusil, so mu tatuji prirasli k srcu.

»Kupil sem mašinco in začel delati. Najprej so bili to tatuji za kolege po smešnih cenah, potem pa se je ta kepa začela kotaliti. To, da sem imel takrat že precej risarske kilometrine, je seveda zelo pomagalo.«

Na koži je umetnost za vedno

Čeprav bi kdo mislil, da gre pri grafitih in tetovažah za precej podobno sfero, je razlik ogromno. Oboje sicer temelji na risanju, ustvarjanju in zaupanju ljudi, ki ustvarjalcu prepustijo del svojega prostora (na telesu ali steni), a gre za povsem različne tehnike in veščine.

»Pri tatujih je stvar malo bolj zapletena, ker tatu ostane za zmeraj in to na človeku. To pomeni, da je tudi nekoliko manj ustvarjalne svobode, saj mora biti tatu na koncu všeč tistemu, ki ga bo gledal do konca življenja.«

Zato se skuša pred vsakim projektom čim bolj približati stranki in razumeti njen način razmišljanja. Kljub temu vsako risbo stilsko zastavi tako, da vsaj na nek način izrazi svoj slog. Pri dolgoročnih strankah se odnos sčasoma spremeni. Ko vidijo njegove pretekle izdelke, mu prepustijo bolj proste roke.

»Ko kdo pride do mene večkrat, vidim, da je bolj sproščen in mi vsakič zaupa nekoliko bolj.«

Podobno je pri grafitih. Tam je prostora za improvizacijo več, saj se mora ustvarjalec poleg željam naročnikov nenehno prilagajati prostoru, materialu, barvam in okoliščinam.

»Grafiterji zame niso vandali«

Glede tega, kje vidi mejo med vandalizmom in grafitiranjem, ima kot zagovornik urbane umetnosti jasno mnenje:

»Vandalizem je zame fizično poškodovanje tuje lastnine ali okolja, torej razbijanje, uničevanje in tako naprej. Zato nanašanje barve na steno zame ni vandalizem.«

Grafite vidi tudi kot enega od načinov izražanja v javnem prostoru. Ljudje so svoje misli in občutke na različne načine puščali v javnosti že dolgo pred spreji in markerji.

»To se je dogajalo že od nekdaj, tako kot se dogaja zdaj, samo medij se je spremenil. Včasih se je klesalo v stene, zdaj pa se ustvarja na drugačne in predvsem manj uničujoče načine.«

Pri tem pa poudarja, da grafiti niso edina stvar, ki posega v javni prostor. Kot primer izpostavlja tudi oglaševanje, ki je ljudem pogosto vsiljeno brez njihovega soglasja.

»Obkroženi smo z obilico oglasov, za katere nas nihče ne vpraša, če jih želimo vsak dan gledati. Velikokrat oglasni plakati tudi nadomestijo grafite, zaradi katerih je površina v osnovi postala zanimiva, oglaševalci pa to izkoristijo.«

Mariborčani do grafitov precej zadržani

Njegov odnos do Maribora v navezi z grafitiranjem je precej kritičen. Meni, da se je pogled na urbano umetnost v zadnjih letih sicer izboljšal, vendar je mesto do tega še vedno precej zaprto.

»Zaradi informacij, ki jih dobimo čez male ekrane so ljudje do urbane umetnosti bolj dovzetni, pojavljanje grafitov zagotovo vidijo tudi v tujih večjih mestih. Še vedno pa je veliko prostora za napredek.«

Pri sodelovanju z institucijami pa je po njegovem težava velikokrat v dolgotrajnem odločanju in tem, da se pri umetniških projektih ne gleda zgolj na kakovost, ampak je v ospredju prepogosto cena.

»Pri umetnosti težko preko razpisa izbereš najcenejšo opcijo, saj gre za kreativno delo, v katero je vloženega veliko znanja, izkušenj in občutka za vizualno umetnost. Mnogokrat se potem izbere tuje izvajalce, lokalni ustvarjalci pa ostanejo spregledani.«

Avtor številnih mestnih poslikav

Sam je v Mariboru v preteklosti ustvaril tudi več poslikav, pri nekaterih pa je stroške celo pokril iz lastnega žepa. Med projekti, ki so mu ostali v spominu, izpostavlja mural, ki ga je pred leti skupaj s kolegoma ustvaril na Srednji elektrotehniški in računalniški šoli.

»Takrat smo narisali ženske s kurjimi glavami, zraven pa napis 'Let's make a selfie'. To je bila dobra družbena kritika in tudi mimoidoči so jo vzeli za svojo.«

Tudi v zadnjih tednih sodeluje pri projektu, v sklopu katerega dela poslikave na osnovne šole.

»Zelo sem vesel, da so za ta projekt izbrali mene, saj se mi zdi, da se znam približati in narisati otroško poslikavo, resen portret, tipografijo, karkoli. Imam veliko izkušenj z umeščanjem grafitov v prostor.«

In prav zato grafitov ne vidi zgolj kot risbe na steni. Zanj so del mestnega prostora, način izražanja in možnost, da se ljudje z določenim delom mesta tudi bolj povežejo.