Maribor je mesto izjemne zgodovine, a te mnogi ne poznajo. Spoznajte Franca Vezjaka oziroma bolj znanega kot Frenkija Flosa in njegovo življenjsko zgodbo.

»Jaz in Maribor, to je neverjetna ljubezen. Ne morem opisati občutkov, ki jih čutim do mojega domačega mesta s tako neverjetno zgodovino, ki pa jo mnogi pozabljajo,« ob omembi Maribora oči zasvetijo Francu Vezjaku, ki ga mnogi poznajo pod imenom Frenki Flos.

Zgodovinarski zanesenjak, podpredsednik Turističnega društva Maribor, splavar, ustanovitelj in vodja Facebook skupine Moje mesto Maribor – tu sn doma, je za Mariborinfo s svojo življenjsko zgodbo razkril tudi številne zanimivosti iz zgodovine Maribora. Kritičen je do odnosa do zgodovine v mestu.

»V tujini dobri prijatelji, dobro življenje, a dom je dom«

Franc Vezjak, leta 1945 rojeni Studenčan. »Mojega rojstnega doma ni več, tam zdaj stoji Koroški most. Preko moje hiše je stal Sokolski dom, katerega tudi ni več,« pripoveduje aktivni Frenki, ki skorajda vsak dan obišče Pokrajinski arhiv, kjer je odkril že številne zanimivosti iz zgodovine Maribora.

Rojen je v delavski družini, tako da mu v življenju ni bilo podarjeno nič. »Nisem imel veliko možnosti, še pozimi smo bili bosi.« Prva leta svojega življenja je preživel na Studencih, nato so se preselili na Tabor, kjer uživa tudi v svojem zasluženem pokoju. Po poklicu je kovinar, opravil pa je tudi dodatno izobraževanje za delovodjo. »Nato je kmalu šlo vse po zlu, nekaj časa sem bil celo slikopleskar. Nato sem bil osem let v tujini, v Avstriji in Nemčiji. To so bila najhujša leta mojega življenja

»Jaz in Maribor … to je prevelika ljubezen, neverjetna. Veliko domotožje sem imel. V tujini imaš lahko dobre prijatelje, a svojega mesta, kjer si se rodil, kjer si »pognal«, ki ga imaš tako rad, ne moreš pozabiti,« čustveno pripoveduje Vezjak.

Razkriva stvari, ki jih v šoli ne učijo

»Če živiš v tujini in si pravi Mariborčan, imaš domotožje«, pravi Frenki. Njegovo življenje je bilo močno povezano tudi z reko Dravo. Iz ljubezni do svojega rojstnega mesta in zgodovine je pred leti ustanovil Facebook skupino »Moje mesto Maribor – tu sn doma«.

»Ko sem se vrnil v Maribor sem se srečal s staro prijateljico Olgo. Opazila sva, da je na Facebooku vse več skupin. Takrat smo dodali oznako »tu sn doma«. S čisto mariborščino smo očitno osvojili številne Mariborčane. Naša skupina šteje preko 7000 članov. Veliko je mladih, ki zelo malo vedo o zgodovini Maribora. V skupini objavljamo stvari, ki jih v šoli ne učijo in na katera so tudi že stari Mariborčani pozabili.«

Zakaj takšno poudarjanje zgodovine Maribora?

»Maribor ima neverjetno zgodovino,« pojasni Vezjak. Nato pa jezični Mariborčan postane tudi kritičen do odnosa do zgodovine Maribora. »Pri nas se zgodovino uničuje. Polovico starega Lenta bi lahko ostalo … če pogledate slike, za kakšno uničevanje je šlo, ne boste verjeli. Neprecenljivi zgodovinski ostanki so uničeni. Pridejo mladi arhitekti z najugodnejšo rešitvijo in so izbrani. Porušimo vse kar je starega, vse zgradimo na novo. Na Lentu so podrte številne hiše, podrli so vrata na Dravi. Tam, kjer je stala rojstna hiša Slave Klavora je zdaj recimo parkirišče …«

Lent nekoč in danes. (Foto: Moje mesto Maribor - tu sn doma)

Leseni most, ki je zdržal več kot 700 let

V zadnjem času se s Turističnim društvom Maribor bori za postavitev spominske plošče pri mestu, kjer je stal nekdanji leseni most, ki so ga postavili leta 1220. Most je stal nekaj metrov pred sedanjim Starim mostom in je vodil takrat zelo pomembno Dravsko ulico na drugo stran reke Drave, kjer danes stoji restavracija.
 

Leseni most je stal še nekaj let po tem, ko se je leta 1913 odprl Stari most. Porušili pa so ga v letih med 1920 in 1925, po zadnjih člankih, ki jih je Franc Vezjak v Pokrajinskem arhivu odkril prav na dan našega pogovora, pa naj bi leseni most podrli leta 1922.

»Če je zdržal 700 let, bi lahko stal še sedaj in privabljal številne turiste. V Nemčiji sem spoznal, kako se čuvajo starine. Tudi na Ptuju jim je žal, da so podrli stari most,« pripoveduje 72-letnik.

Košček starega lesenega mostu je še vedno viden, a del zgodovine, ki je star že skorajda 800 let, najeda voda v reki Dravi. Zato bi bilo za postavitev turistične točke potrebno ostanke zagraditi, da jih voda ne bi povsem uničila. 

»Noben mariborski župan ni imel občutka za zgodovino«

Ob koncu pogovora Vezjak izpostavi še po njegovem mnenju pomanjkanju občutka za zgodovino v Mariboru. »Noben mariborski župan, razen gospoda Alojza Križmana, ni imel občutka za zgodovino Maribora. Zadnjič sem šel po Koroški cesti in sem slikal mesta, kjer je»totalna svinjarija«. Ampak, a veste kaj me je ob tem najbolj zabolelo? Nasproti meni je šla skupina kitajskih turistov, ki so to poslikali in s tem je šla ta »svinjarija« v širni svet. Mi hočemo v turizmu odkrivati toplo vodo, tisto, kar pa že imamo pa zanemarjamo,« je kritičen Vezjak.

Veliko bi se v Mariboru lahko uredilo na stari način. »Z udarniškim delom in javnimi deli bi se uredile uničene ulice na Lentu. Uničen je tudi del Vojašniškega trga. Gospod Arsenović se trudi, a tudi on ima težave. Upam, da mu bo uspelo urediti Žički dvor tako, kot je uredil Gostilno Maribor. To je izjemno, kar je naredil. Povsem prenovljeno, a zgodovina ima svoj poudarek in zgodovinska dela so smiselno umeščena. To pogrešam v Mariboru,« je zaključil iskreni Mariborčan, ki živi in diha s svojim domačim mestom.

S spleta

Komentarji (3)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
kaj delajo Hrv… (nepreverjen)
Ne hodimo v tujino (nepreverjen)

Domovina naša najlepša!

Lovro R. (nepreverjen)

Bravo in hvala, g. Vezjak, za ohranjanje kulturne dediščine in zanimive podatke! Delam kot turistični vodnik, tudi v Maribor pridem dostikrat s tujci in tekom let svojega dela sem že, lahko rečem, kar lepo spoznal to mesto, ki ima veliko lepega in zgodovinsko zanimivega. Na stavbi Pošte je končno spominska plošča Hermanu Potočniku Noordungu! Se strinjam, da ni potrebno izumljati tople vode v turizmu, in dodajam, da vsi turisti tudi niso mladi gorski kolesarji in adrenalinski navdušenci, ampak velikokrat starejši ljudje, ki si želijo določene romantike, v smislu urejenih ulic, stavb in zanimivih zgodb, ampak kadar zgodbe pripoveduje samo tur. vodnik, na stavbi, kjer je npr. dotična znana oseba preživela del življenja, pa ni niti spominske plošče, je morda lahko pri turistih tu drobec dvoma, da gre za izmišljotino oz. olepševanje dejstev s strani tur. vodnika. Je pa res tako, da svojega ne znamo dovolj ceniti, saj je odgovor oz. vprašanje naših ljudi, ko jim povem, da vodim turiste tudi po severovzhodu Slovenije, velikokrat v smislu: "Ja kaj pa jim razen vinskih kleti sploh tam kažete?"

Starejše novice