Nekdanji politik in državni sekretar Andrej Horvat je po koncu politične kariere z nemško družbo za mednarodno sodelovanje GIZ odšel v Beograd, nato ga je pot zanesla v Ukrajino.
Kot pravi, je politiko zapustil, ker je bil umaknjen.
»Tukaj ni kaj za skrivati,« je povedal in nadaljeval: »Če hočeš biti dober v politiki, moraš znati v pravem času reagirati na pravi način. Tega jaz nisem zadosti dobro znal in na nek način te posledice trpim še zdaj. Življenje gre naprej, obstajajo zanimivi projekti. Človek lahko dela tisto, kar zna in kar ve tudi drugje.«
V Beogradu pomagal pri pogajanjih z Evropsko unijo
Pot ga je nato zanesla v Turčijo, nato pa se je z družino za pet let preselil v Beograd, kjer je vodil projekt podpore srbskim institucijam pri pogajanjih z Evropsko unijo.
»Projekt je bil vzpostavljanje pogajalskih struktur v srbski vladi. Takrat se je nemška vlada odločila, da pomaga srbski vladi na to temo,« razlaga Horvat.
Kot pravi, so tam delali skupaj z Slovenci in Hrvati, ki so imeli takrat najbolj sveže izkušnje s približevanjem Evropski uniji.
»Nekdo bo rekel 'Kako lahko Srbi in Hrvati delajo skupaj?' Vrhunsko,« pojasni Horvat in dodaja: »Srbi niso imeli problema takrat z hrvaškim znanjem, to je bil zelo zanimiv projekt.«
Sodelovanje z Ukrajinci ga je spominjalo na Prekmurje
Pot ga je nato zanesla v Kijev, kjer je delal kot del mednarodne ekipe na temo decentralizacije, regionalnega razvoja in s tem povezanimi reformami.
»Projekt, za katerega delam je zelo velik projekt, 180 ljudi imamo zaposlenih, v vsaki regiji imamo svojo regionalno pisarno,« pojasnjuje.
Kot pravi, je šlo v projektu predvsem za vzpostavljanje občin. Iz 11 000 naselij v Ukrajini je nastalo 1400 občin
Izpostavlja predvsem ljudi, s katerimi je sodeloval. Ti so ga spominjali na Prekmurje, ko je bil zadolžen za čezmejno sodelovanje Slovenija – Avstrija – Madžarska: »Takrat sem jaz spoznaval goričke župane na vseh straneh meja in dejansko ta energija nekaj narediti, nekaj zgraditi, pomagati svojim ljudem, to je dejansko nekaj, kar opaziš potem v Ukrajini.«
Ukrajino zapustil pred začetkom vojne, v katero nihče ni verjel
Horvat in njegova družina so se na življenje v Ukrajini dobro navadili. Kot je povedal, dela za veliko podjetje, kjer je so jim organizirali stanovanje in mednarodno šolo za otroke.
»To je zdaj veliko sranje,« komentira začetek vojne. Horvat je z družino zapustil Ukrajino še pred njenim začetkom. Kot pravi, so zaradi službe morali oditi: »Takrat nismo bili s tem zadovoljni, ker smo rekli, saj tak nič ne bo. Noben ni verjel, da bo kaj in smo rekli 'čez dva tedna bomo nazaj'.«
Horvat se je se z avtom peljal domov, ostala družina je šla z letalom. Svoje stvari so pustili v Ukrajini. »Mi imamo še stanovanje v Kijevu in imamo tam naše stvari, ker smo računali, da bomo šli najkasneje čez mesec dni nazaj,« razlaga.
Ogromna država, ki jo lahko osvojiš le, če osvojiš ljudi
Na vprašanje, ali je v Ukrajini res toliko ekstremistov, kot se govori, Horvat odgovarja: »Oni imajo tudi ekstremiste, kot jih ima vsaka zahodnoevropska demokracija. Vendar v zadnjem sklicu parlamenta ta ekstremna stranka ni prišla niti v parlament.«
»Zdaj ko je vojna, prihajajo vse te emocije in vse te skrajnosti zopet do izraza,« dodaja.
»Gre za ogromno državo,« pravi Horvat: »To je ogromna kmetijska država in ti se voziš in voziš in tega ni konca. In potem si misliš, kako je zgodovinsko šel tukaj Napoleon pa mu je zmanjkalo, pa je šel Hitler in mu je zmanjkalo.«
Pojasnjuje, da lahko tako ogromno državo osvojiš le, če osvojiš ljudi.
Nekaj totalno surrealističnega, a na žalost realnega
»To je za nas, za našo generacijo nekaj totalno surrealističnega. Je pa na žalost to realno,« vojno komentira Horvat. Izpostavlja, da v vsem tem trpi predvsem civilno prebivalstvo.
»Videli smo bombardiranje Beograda in to tudi v času, ko ne bi noben pričakoval. Par let pred tem so Rolling Stonesi igrali v Beogradu. Čuden je ta svet,« dodaja.
Zdaj je naša naloga pomagati, filozofirali bomo kasneje
Kot pravi Horvat, zdaj ni primeren čas za iskanje vzrokov in filozofiranje. »Dejstvo je, da je zdaj vojna,« dodaja: »Filozofirali za šankom bomo po tem, ko se bomo tega rešili.« Zdaj je pomembno, kdo lahko pomaga in kako.
Kot dober primer izpostavlja Mestno občino Murska Sobota in župana Aleksandra Jevška: »Mislim, da je včeraj ali predvčeraj prišlo pet otrok in dve ženski in so jim začasno zagotovili stanovanja. Tako se to dela.«
»Gre za posamezne segmente, ki jih vsaka občina pokriva. Vsaka občina ima šolstvo, ima podjetništvo. In zdaj je treba videti, kje se da pomagati,« pojasnjuje.
»Ta vojna ne bo dolgo trajala, ker je enostavno predraga. Ampak po tem se bo videlo, kdo je bil človek in kdo ni bil človek,« pravi Horvat.
Ali tudi nas ogrožajo jedrske elektrarne v Ukrajini, ki so zdaj v nevarnosti ruskih napadov? Horvat meni: »Ogroženost je že s tem, da jedrske elektrarne obstajajo. Černobil se ni zgodil zaradi vojne, ampak je v miru prišlo do nesreče.«
Starejše novice
