Eva z dekoriranjem tort ne navdušuje le Slovencev, temveč ves svet: Ni predmeta, iz katerega se ne bi dalo narediti torte

Zgodba Eve Klinc se danes bere kot zgodba o uspehu. Morda ste na Instagramu ali YouTubu zasledili njene neverjetno realistične sladke kreacije v obliki doprsnih kipov: Deanerys iz Iger prestolov, Avatar, mitološka Meduza, Wolverine, priljubljena Elsa iz Frozen ...

Ena od njih je prodrla celo čez lužo, izdelala je doprsni kip znanega slaščičarja Amauryja Guichona, najbolj poznanega po Netflixovi oddaji Čokoladna šola.

S pomočjo družine, prijateljev in donatorja, ki je bil navdušen nad njenimi tortnimi dekoracijami, je kip uspela prepeljati v Las Vegas in ga Guichonu osebno podariti za rojstni dan.
 
Toda ni bilo vedno tako.

»V življenju sem počela tisoč različnih stvari. Lahko bi se reklo, da sem znala vse, a nisem bila mojstrica v ničemer. Študirala sem modno oblikovanje, pela, delala kot piarovka za bende, prevajala in sinhronizirala risanke, zamenjala številna delovna mesta ... Nikoli pa si nisem odgovorila na vprašanje, v čem sem res dobra,« iskreno pove.

Prelomna je bila selitev v Avstralijo, za katero sta se z možem, ki je eden uspešnejših tonskih mojstrov v Sloveniji, odločila spontano, ker se je obema zdelo, da ju domovina omejuje pri uresničevanju njunih potencialov.

»Zdelo se nama je, da kjerkoli bi bil večji trg, bi bila gotovo uspešnejša. Tako sva šla najdlje, kar sva lahko, res sva izstopila iz svoje cone udobja. Mož je imel sprva tudi načrte, da bo tam odprl podjetje.«

Čeprav se Avstralija nazadnje ni izkazala za obljubljeno celino, se je Eva tam prvič vprašala, kaj bi počela, če ne bi bilo nobenih omejitev. Kot nalašč je ravno tedaj v enem od tamkajšnjih lokalov pomagala pri kuhanju kav in peki slaščic.

Pa se ji je nepričakovano zjasnilo: Bila bi dekoraterka tort!

»V moji družini ogromno pečemo, veliko jemo ... ljubezen gre pri nas skozi želodec, tako je pač na Koroškem. (smeh) Moja mama sicer ni bila toliko za torte, ampak bolj za pecivo, sama pa sem velika ljubiteljica tort. Pogosto so me 'nahecali', da kakšno naredim in z veseljem sem se odzvala, mi je bil pa že takrat dekorativen del daleč najbolj zanimiv. Sicer se mi je vedno zdelo, da nimam dovolj časa za dekoracijo in da bi bila torta še veliko lepša, če bi ga imela več.«

Najbrž je bilo za to, da se ji je posvetilo, da bi to rada počela, dejansko zaslužno novo okolje, kajti, kot smeje pove, je v Avstraliji praktično vse lahko poklic. Pri nas, po drugi strani, poznamo le klasičen slaščičarski poklic, njo pa je zanimal predvsem dizajn.
 
Toda niti bolj odprto okolje ni odtehtalo oddaljenosti od družine in doma.

»Po šestih mesecih v Avstraliji smo ugotovili, da sreča ni v okolju, ampak v tebi. In da vse, kar si želimo, lahko uresničimo tudi tukaj – omejitve so le navidezne, v naših glavah. Ni bilo vredno, da smo odšli tako daleč od doma, od prijateljev, družine ter da mož ves čas dela ...«

Vrnili so se domov, kjer njena novoodkrita želja ni kar izginila.

»Spomnim se, da sem vprašala moža: Zdaj sem končno ugotovila, da želim postati dekoraterka tork, tega pa pri nas ni. In kaj naj zdaj?«

Odvrnil ji je: »Ja, enako! Pač boš prva dekoraterka tort pri nas.«

Prvi koraki v pravo smer

Takoj se je vrgla v delo. Na Biotehniškem centru Ljubljana je pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo za slaščičarko in začela na veliko izdelovati torte, da bi si napolnila portfolio.

Že v Avstraliji je odkrila domačina, ki izdeluje realistične torte, in začela slediti njegovim spletnim predavanjem.

»Spomnim se, kako sta me navdušili dve njegovi torti: ena je bila v obliki jadrnice, prave jadrnice, druga pa motorja. Takrat vse te oddaje, kjer sodelujoči ugibajo, kaj je torta, še niso bile tako popularne, zato je bilo to zame še toliko bolj osupljivo. Navdušilo me je, da ga ni predmeta, iz katerega se ne bi dalo narediti torte, samo dovolj časa in sredstev moraš imeti. Rekla sem si – to je prava kreativa, to hočem.«

Toda v tistem času je nepričakovano zanosila. Ker si je drugega otroka pred tem dolgo želela in že obupala nad možnostjo, seveda niti pomislila ni, da ga ne bi obdržala. A delo na svojih sanjah je morala tako zamrzniti za čas nosečnosti in porodniškega dopusta.
 
V času, ko je drugega otroka uvajala v vrtec, je prišla zanimiva priložnost: iz Biotehniškega centra, kjer je pridobivala kvalifikacijo za slaščičarko, je dobila povabilo, da bi poučevala slaščičarsko prakso.

»In to kljub temu, da po formalni izobrazbi nisem slaščičarka, niti nimam pedagoško-andragoške izobrazbe. Vseeno jih je nekaj v zvezi z mano prepričalo, mislim, da je pripomoglo tudi to, da sem do tedaj naredila že precej inovativnih tort in direktorica je bila nad tem precej navdušena.«

Toda tudi v tej vlogi se ni znašla – bila je preveč svobodna, ustvarjalna in empatična.

»Šolski sistem je zelo tog. Izredno spoštujem vse pedagoške delavce, ki delajo v šolah, a sama kot nekdo, ki nima formalne učiteljske izobrazbe, gotovo drugače gledam na izobraževanje. Zanima me, kaj si učenci želijo. Do njih sem bila odprta, imeli smo krasne odnose, radi so hodili k meni na prakso. Vedno sem iskala znanje, ne neznanja. Gotovo pa nisem bila slaščičarka v tem klasičnem smislu. In začele so se težave.

Posebej me je bolelo tudi, ko sem videla, kako šolski sistem obravnava učence s posebnimi potrebami. Po mojem mnenju si vsi otroci zaslužijo enako obravnavo, poleg tega pa je zame veliko bolj kot tehnično znanje pomembno to, kaj ti učitelj da za življenje.«

»Pa kaj mi hočeš povedati?«

Na določeni točki je začutila, da s poučevanjem ne more več nadaljevati – imela je občutek, da se bori z mlini na veter, da je sama s svojim pogledom na svet.

Začela je iskati nove priložnosti in našla slovensko catering podjetje, kjer so iskali slaščičarja.

»Takrat sem bila pripravljena vzeti tudi to, se nekje zaposliti kot glavna slaščičarka, pod pogojem, da lahko dvignem nivo slaščic in tudi vodim kakšne tečaje.«

Podjetje je privolilo, na šoli se je že dogovorila za odpoved, morala bi jo samo še podpisati. Pa so iz podjetja nepričakovano sporočili, da so si premislili in da je ne potrebujejo več.

Bila je preponosna, da bi se vrnila na šolo in moledovala, naj njene želje po odpovedi ne jemljejo resno. Tako je ostala brez službe.

»Gledala sem v nebo in si, čeprav ne verjamem specifično v Boga, v neko višjo inštanco pa zagotovo, mislila: Pa kaj mi hočeš povedati? Da moram na svoje? Saj bi šla, pa ne vem, kako!«

Doma je jokala kot dež, grabila jo je panika, bila je popolnoma brez načrtov, kako naprej.

»Potem sem se k sreči ponovno spomnila na to, da so mi različni ljudje, tudi že zelo uveljavljeni v svetu kulinarike, vedno govorili, da sem preveč kreativna, da bi bila navadna slaščičarka, in da bi morala imeti svoje tečaje. Naenkrat sem prišla k sebi in skovala plan. Bila sem na misiji, da mi to uspe: zase, pa tudi za okolico, ki sem ji želela dokazati, da smo ženske lahko uspešne podjetnice, četudi smo ob tem žene in mame.«

Podala se je na pot samoraziskovanja in našla rdečo nit, ki je iz ozadja vodila vse, kar je v življenju počela: Želela je navdihovati ljudi, da bi ugotovili, da je vse mogoče.

»To je to! To sem počela kot majhna, bila sem v vlogi motivatorke, ko sta imela starša težave oziroma sta se ločevala, to sem počela skozi glasbo, to delam, ko se pogovarjam s prijatelji, ko dekoriram torte ... to, da ljudem posredujem nek izjemen navdih, voljo do življenja, do ustvarjanja, me osrečuje.«

Rodila se je njena znamka Sugar Queen Academy.

Prve spletne tečaje dekoriranja in ustvarjanja tort je posnela med korono, ko jih v živo ni mogla izvesti, čeprav se ji je ideja o tem sprva upirala. Povezala se je tudi s slaščičarjem Sandijem Planinškom, s katerim kmalu načrtujeta večje skupinske tečaje dekoriranja tort.

A znotraj znamke še zdaleč ne želi samo navduševati ljudi z izjemnimi dekoracijami tort ali jih poučevati o izdelavi teh, ampak so njene ambicije mnogo širše.

»Rada bi pomagala ljudem, jih spodbujala, investirala vanje. Vem, kaj je potrebno za uspeh. Ne le denar, temveč znanje, mentorji, ki ti pomagajo piliti ideje in jih posredovati svetu. Dolgoročno bi rada tudi preoblikovala šolski sistem. Ko sem svoje otroke na Biotehniškem centru vprašala, kaj bi v življenju počeli, če ne bi bilo nobenih omejitev, so bili njihovi odgovori povsem drugačni kot na začetku, ko se je vprašanje glasilo samo, kaj želijo početi v prihodnosti. Kar oči so se jim zasvetile ...«

Ko v prodajalni pripomočkov za peko, kjer je sprva snemala svoje YouTube posnetke, ni več imela miru, ji je postalo jasno, da potrebuje svoj prostor.

»Spet mi je nekdo od zgoraj povedal, da je čas za premik. A kako bom zdaj našla prostor, sem si mislila – nič ni na voljo, vse je predrago ... Potem pa sem se nekega dne naključno sprehodila skozi podhod Plave Lagune za Bežigradom, ker živim v bližini, in našla štiri prazne prostore. Pri vsakem od prvih treh je kaj manjkalo ali pa so bili predragi, zadnji pa je bil smešno poceni, pa še lastnica je rekla, da lahko z njim počnem, kar hočem.«

Prostor je bil sicer v razsulu, zato ji je bilo jasno, da bo za ureditev v studio potrebovala kar nekaj vložka – in ravno v tistem trenutku pride klic od očeta.

»Eva,« ji je rekel, »Nekaj malega denarja sem prihranil za obnovo, če bi slučajno našla prostor.«

Meja je le še nebo

Njene torte so do zdaj pritegnile že toliko pozornosti, da naročila dobiva ves čas, a le redkokatero sprejme.

»Občasno vzamem kakšno stvar, večinoma za prijatelje, toda v tem trenutku ne morem niti ne želim konkurirati slaščičarjem, ker je moja kapaciteta premajhna. Nimam slaščičarne, ampak studio. Bolj se osredotočam na prihodnost in na to, kar želim, da znamka Sugar Queen Academy postane.

Če bi začela zdaj serijsko peči torte, bi delala kot po tekočem traku, kar bi me zopet odmaknilo od vizije, ki jo imam. Ne želim biti plačana na uro, ker to pomeni, da si omejen. Jaz pa ne želim biti omejena.«

Dodaja, da imajo glede na čas in sredstva, ki jih vloži v dekoracijo, njene torte tudi precej višjo ceno kot preostale, zato ne želi sprejemati navadnih naročil, četudi je strank, ki si želijo torte za otroške zabave in podobno, največ.

»Zdaj, ko bova s Sandijem resneje začela z najinimi tečaji in vsem ostalim, bova vzela kakšno naročilo, a sva se že strinjala, da maksimalno dve poročni in dve korporativni torti na mesec, pa še za to bova potrebovala kak dodaten par rok. Osredotočena sva tudi na razvoj produktov najine znamke, kar nama bo vzelo veliko časa.«

Naslednji podvig: torta-avto?

Dekoriranje tort je zanjo vrsta meditacije, pove. V studiu lahko sama ostaja ure in ure in se ukvarja z najmanjšimi detajli, zato komaj čaka, da se bo lotila nove.
 
Trenutno sta njeni najljubši Deanerys iz Igre prestolov in Amaury Guichon, še neizpolnjena želja pa je, da bi ustvarila torto-avto v naravni velikosti.

»Pri tem bi morala biti torta videti kot čisto pravi avto, z vsemi detajli. Poseben izziv bi bil, če bi šlo za kabrio, kar pomeni, da bi imela torta tudi sedeže, pa luči, ki bi se prižgale na daljinca ... Je pa seveda to težko izvedljivo, ker potrebuješ ogromno hladilnico, pa prostor, kjer lahko tako veliko torto izdeluješ.«

V idealnem scenariju bi jo k sodelovanju povabilo kakšno avtomobilsko podjetje, ki bi si tovrstno torto omislilo ob predstavitvi novega modela avtomobila.

Glede na to, kakšne ovire vse je že preskočila, gotovo ni prav nič nemogoče, da se ji uresniči tudi to.

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.