S svojim ciničnim zapisom je zdravnik sprožil razne odzive, tako tiste, ki mu za deljenje svojega mišljenja ploskajo, kot tudi burne, ki se z njim ne strinjajo.
Specialist pulmologije Srđan Lukić, ki je zaposlen v Splošni bolnišnici Izola, se od izbruha epidemije ukvarja predvsem s covidnimi bolniki.
Na družbenih omrežjih Facebook in Twitter je v zapis strnil svoja razmišljanja o necepljenih bolnikih s covidom-19, ki pristanejo v bolnišnici.
Kot je dejal, si vseh ne bo zapomnil, a enega zagotovo ne bo pozabil. Gre za bolnika srednjih let, ki je dejal, da se ni cepil proti covidu-19, ker je želel okužbo preboleti po naravni poti.
Njegov zapis objavljamo v celoti.
»Zaradi covid pljučnice je nekaj časa ležal na oddelku za covidne bolnike, kjer je, naravno, prejemal dodatni kisik, naravno antikoagulantno terapijo za naravno preprečevanje trombembolije ter nekaj specifičnih in nespecifičnih, večinoma naravnih zdravil.
Ker je bil zaradi slabega stanja v postelji, so ga oskrbovale medicinske sestre, občasno pa je opravil tudi slikanje pljuč, da bi se prepričali, ali bolezen napreduje, kar je bilo klinično že vidno. Zato je bil, naravno, preusmerjen na intenzivnejšo kisikovo terapijo.
Zaradi nadaljnjega napredovanja bolezni je bil, naravno, prepeljan v drugo ustanovo. Tam se je, naravno, zdravil na oddelku za intenzivno nego, kjer je zanj naravno skrbelo še več zdravnikov in medicinskih sester. S pomočjo naravne tehnologije, ki je na voljo danes. Preživel je.
Po tem so ga zaradi tokrat res naravne oslabelosti vseh mišic zaradi dveh mesecev ležanja poslali v tretjo ustanovo, na rehabilitacijo, da bi ga postavili na noge. Spet naravno organiziranje zdravstvenega prevoza s spremstvom.
Po rehabilitaciji bo potreboval še vsaj šest mesecev, če ne celo leto, da se približa ravni telesnih sposobnosti, ki jih je imel pred boleznijo. Verjetno mu nikoli ne bo uspelo doseči iste ravni, kot je seveda poskušal. Ampak to je hotel. Ali pa ne?
Če bi spoštovali njegovo prvotno željo, ki jo je opustil takoj, ko je stopil v bolnišnico, in če bi mu pustili, da virus preboli po naravni poti, ga čez nekaj dni ne bi bilo več. Preživel je s pomočjo na desetine ljudi, ki se že dve leti borijo kot levi.
Cepivo je prišlo pred letom dni in žal ni izpolnilo vseh pričakovanj. Je pa tudi več kot dovolj za preprečevanje tako hudih oblik bolezni. In zato je nemogoče opisati občutek, ko se vsak dan maksimalno trudiš, da popraviš tisto, kar bi se dalo rešiti s preprostim cepljenjem.
Svojih pacientov ne izbiramo. Enako obravnavamo tiste, ki so odgovorni zase in ostale. Smo pa tudi ljudje z vsem spektrom čustev, ki so v času pandemije vse bolj izraziti. Ta čustva ne vplivajo na naše delo, vplivajo pa na nas osebno. Tako v službi kot zunaj nje.
In zato ne moremo tiho spremljati potez raznih anonimnih in javnih osebnosti, ki zaradi svoje sebičnosti, človeške neumnosti, omejenosti in neumnosti delajo vse, da sabotirajo boj proti virusu in nam otežujejo delo. Ne gre samo za razum, ampak tudi za čustva.
Tako kot se ima vsak pravico sklicevati na svoje svoboščine in pravico ravnati tako, kot se mu zdi primerno, tako imamo tudi mi pravico, da nas boli k**** za vaše blebetanje in bedarije, ki so le krinka za vaš egocentrizem. In ne, vaše filozofiranje nas ne zanima, povejte to svoji mami.
Ko boste nekega dne zaradi svoje neumnosti pristali v bolnišnici, in to se bo zgodilo, vas bomo obravnavali po vseh protokolih, vendar ne pričakujte niti zrnca empatije, ker je ne boste dobili. Vljudni bomo, a vedite, da za tem preziramo vsak del vašega škodljivega uma. Do snidenja.«
