Foto: osebni arhiv Bernarde Jurič
Bernarda Jurič je uspešno opravila z novo gorsko dirko. Štajerska vztrajnostna kolesarka se je v Maroku spopadla z zahtevnim izzivom, gorovje Atlas jo je v tišini prisililo tudi v misli o odstopu.

Bernarda Jurič je na seznam uspešno opravljenih izzivov dodala še eno vztrajnostno dirko. 

Po lanskem dokazovanju v Kirgizistanu, kjer je uspešno opravila s Svilno potjo, se je pred tedni podala v Maroko, kjer se je uspešno spopadla z vsem, kar je od vztrajnostnih kolesark in kolesarjev zahtevalo gorovje Atlas.

Gorska dirka Atlas - več o njej na tej povezavi - spada med tri najtežje gorske dirke na svetu ter se postavlja ob bok dirki v Kirgizistanu in Avstraliji, s katerima je Bernarda Jurič že uspešno opravila.

Kot je vztrajnostna kolesarka po vrnitvi domov razkrila v svojem zapisu, gre za dirke, ki spremenijo posameznika, ob samozavesti pa dvignejo tudi prag bolečine. Ekstremne razmere so nekaj samoumevnega, voda in hrana privilegij, digitalni detoks pa nadstandard.

Podvig dokončala zgolj polovica 

»Pišem in razmišljam, resnica pa je, da več razmišljam kot pišem. Ker ne želim razočarati zvestih in iskrenih virtualnih spremljevalcev mojih avantur, bom poskušala svoje občutke tišine prikazati v besedi. Ko se beseda in tišina med seboj dopolnjujeta, komunikacija dobiva na vrednosti in pomenu. 

Glede na svoje izkušnje in znanje bi lahko bila svetovalka, terapevtka, učiteljica za telo in dušo, lahko bi prodajala nasvete, ustanovila agencijo, akademijo, imela delavnice. Očitno v tehnično civiliziranem svetu trenutno vladajo odlične razmere za coaching  strokovnjakov.

Brez strahu, ne bom vam pametovala z nasveti in težila s statistiko, ta je zapisana na spletni strani dirke. Dobra polovica nas je po boju z -12 stopinj Celzija, orkanskim vetro, potiskanjem kolesa prek puščave s hitrostjo treh kilometrov na uro uspela prečkati ciljno črto,« se je Bernarda ozrla nazaj.

Dodala je, da čaka naslednjega Slovenca ali Slovenko, ki bo opravil s prej naštetim trojčkom dirk. Kolesarska statistika in preračunavanje kalorij nista primerljiva z dirkami po asfaltnih površinah in z vožnjo po večjem delu Evrope, še sporoča.

Že v uvodu prve težave

»Tokrat mi je že pred startom ponagajala tehnika. Ko sem Dendija otovorila s torbami, sem prekinila električni krog med generatorjem napetosti in lučjo ter onemogočila napajanje ostalih elektronskih  naprav, kot so Garmin in polnilne baterije za luč na čeladi in krmilu.

Vožnja ponoči po neskončni pokrajini kamna in peska brez zadostne svetlobe je smrtno nevarna. Z veliko mero zaupanja v lastno izvedljivost ter s scenarijem varčevanja z energijo in s poznavanjem napake sem še z eno dodatno baterijo pričela dirko,« je Ptujčanka opisala uvodne težave.

Varčevanje z energijo je že prvo in drugo noč botrovalo kaskaderskim padcem. Kot je dejala, je perje iz strgane puhovke frčalo naokoli, zato je bila videti, kot da je spala v kokošnjaku. 

Pridelala je tudi nekaj modric, tista na levem boku je bila tako zoprna, da je v jutranjih urah tretjega dne razmišljala tudi o odstopu. Črn scenarij je odgnala z mislijo na čudežno mazilo, ki bolečino prežene iz telesa. Čeprav lekarne ni našla, pa ji je na pomoč priskočil domačin:

»V vasi Afra ni bilo lekarne, sme pa našla mladeniča, ki mi je pomagal z nohti oskubiti električne kable in s plinskim vžigalnikom spojiti kabel s konektorjem, da je luč le zasvetila.

Kriki veselja in objemi so se še enkrat ponovili, ko sem mladeniču v roko stisnila 200 dirhamov, približno 20 evrov. Že dolgo nisem videla tako srečnega človeka. Odpeljala sem se v noč, osvobojena skrbi, kje bom lahko polnila baterije.«

Na kolesu odgnala misli o bolečinah

Mraz in tišina sta bila Bernardina zaveznika, včasih se jima je pridružil še veter, ki je bil tako silovit, da je po zraku nosil tudi kamenje in rušil nezavarovane brežine. Tako je bilo na trenutke potrebno čakati, da se kamenje zvali na cesto, da je lahko nadaljevala pot:

»Ko slišiš svoje misli, ko veš, da bo bolečina zapustila tvoje telo, te nič več ne more ustaviti. Bolečina je počasi zapuščala moje telo, še najbolj sem jo čutila zvečer v šotoru, kljub temu, da sem imela s sabo napihljivo podlago, sem še vedno čutila vsak kamen v hrbtu in na zadnjici. 

Dramatične soteske in gorski grebeni Atlasa so kraji, kjer pustiš košček srca. Tam ni prostora za izbirčnost, vzeti moraš točno to, kar ti je v danem trenutku ponujeno. Jaz sem si vzela tišino.

Današnji svet je glasen, hrupen in hiter, na nas vpliva ogromno informacij, zvokov in dražljajev. Tišina puščave in čarovnija neba sta potiskanje kolesa prek puščave s hitrostjo treh kilometrov na uro naredila popolno za zaužitje tišine in za globoko sprostitev. 

Tišina je bila tako globoka, da bi jo lahko rezala. Z vsakim korakom sem za seboj puščala sled, ki je hitro izginjala, ko je brisalo široko Dendijevo kolesnico.
 
To je bila tišina, ki na začetku bolela, dokler nisem utišala svojega notranjega hrupa. Gradila in rušila sem peščene gradove, na drugačen način, kot sem to počela kot punčka doma, na kupu peska na dvorišču.«

V tišini se umiri

»Žal je tudi moj svet v vsakdanjem življenju izpostavljen zunanjemu hrupu, ki ga nehote in nezavedno velikokrat prenesem v notranji hrup: natrpan urnik, nenehno premlevanje, pritiski, kaj vse moram postoriti, kako se moram obnašati, kaj je primerno itd.

Če samo sedim in sem tiho, tudi mene včasih napade občutek, da nekaj ni v redu. Okolica se zdrzne, če na vprašanje, kaj sem delala, kaj delam, odgovorim: NIČ, poslušam tišino. V tišini se umirim, slišim svoja čustva, želje, utišam kaotično zavest in dosežem notranjo stabilnost. 

Verjeti in prisluhniti sebi je edina pravilna pot. Svojo notranjo resnico gradim v tišini, in ne v hrupu mesta, novih informacij, knjig in delavnic.
 
Ko opazujem ljudi na cesti, v parku, v lokalu, na javnem mestu, redko vidim koga, ki samo sedi. Tekači, pohodniki, kolesarji pišejo sms sporočila. V trenutku, ko so ljudje sami, preverjajo svoje telefone in jih uporabljajo za različne zadeve. Kot da nismo več pripravljeni biti sami s seboj, opazovati in občutiti sebe in okolico.   

Vedno ‘online’ delovni trend in družbeni mediji nas vodijo v začaran krog, ki nas vse bolj oddaljuje od sebe in od narave. Vodi nas v primerjanje, tekmovanje ter sledenje družbenim normam in pravilom lepega obnašanja ter komercialnosti,« razmišlja o prednostih, ki jih nudi tišina.

Dodaja, da je njenih avanturah omrežje »no signal« zastonj, vzame si ga lahko v neomejenih količinah.

Atlas z neskončnimi sipinami, suhimi rečnimi dolinami, ki jih ob dežju zapolni voda, opuščenimi vasmi in starodavnimi ruševinami, kamenjem različnih barv in velikosti, je prostor, kjer lahko zadihaš s polnimi pljuči. 

Relativna vlažnost zraka je nizka in daleč naokrog ni nikogar, ki bi kradel zrak. Niti mravlje ne uzreš, še pravi Bernarda.

V mislih slišala znane in neznane glasove

V Maroku je lahko uživala tudi sončnih vzhodih in zahodih prelivajočih se svetlih barv, ki zaradi širnega obzorja trajajo dolgo in si jih bo za vedno zapomnila. 

»Ponoči je temno nočno nebo z žarečimi zvezdami v mogočni tišini prirejalo plesni spektakel. Brez predhodne rezervacije sem imela najboljši sedež, tudi tokrat pa se je Dendi izkazal za zanesljivega partnerja. 

Nisem slišala samo lastnega dihanja in bitja srca, slišala sem svoje misli, znane glasove, ki so se pogovarjali o meni, me zmerjali in žalili, a tudi neznane glasove, ki so bili prijazni z mano. Zdrznila sem se, hotela ugotoviti, od prihajajo ti glasovi. Od kod je glas, ki me žali, pa še mojega imena ne zna izgovoriti. 

Ustavila sem se, stala pri miru, ustnice tiščala skupaj in poslušala. On pa je govoril in govoril, mi svetoval, ponujal še dodatne svetovalne ure. Pustila sem mu govoriti, dala sem mu čas, nisem ga prekinila, na koncu monologa pa sem se začela smejati.

Vljudno sem mu sporočila, da moje poslušanje še ne pomeni, da ga bom tudi upoštevala in storila tisto, kar od mene pričakuje. Svojim mislim po tistem nisem več dovoljevala poslušati glasove zunaj sebe, vzpostavila sem odprti dialog z lastnim umom. 

Tišina mi je pomagala, da sem bolje slišala svoje misli, da sem jasno razumela, kaj si želim. Ne želim porabljati energije za to, da bom v enakem tempu kakor drugi, ni mi treba streči njihovim pričakovanjem,« je poudarila naša vztrajnostna kolesarka.

Hvaležna je za sedem dni, devet ur in 17 minut tišine, ki sta jo na cilju v Essaouiri spet zamenjala mestni vrvež in šumenje Atlantskega ocena. To je bila tišina mojega jaza, je še sklenila.

Komentarji (2)

Ajgor1 (ni preverjeno)

Čestitke. Na tem portalu ga ni junaka (skupaj z mano), ki bi mu uspel tak podvig.
Respect!

Surfeiter (ni preverjeno)

Na svetu ni takega junaka, da ne bi lulal, kadar kaka ...
... tak približno je tvoja zagorka junaška ...

In reply to by Ajgor1 (ni preverjeno)

Starejše novice