Spoznajte Filipa Jakoba Demšarja, vrhunskega slovenskega tekača na visokih ovirah. 24-letnika mnogi ljubitelji kraljice športa poznajo kot obetavnega atleta, ki je svoj prihod med mednarodno elito naznanil predvsem z odličnim nastopom na evropskem prvenstvu v Rimu, kjer je za las zgrešil slovenski državni rekord.
Sprinter je trenutno nosilec mnogih rekordnih dosežkov v mlajših starostnih kategorijah, odlično pa se je odrezal tudi na ameriških univerzitetnih tekmovanjih.
Več o Filipovi impresivni osebni in karierni poti do samega praga vrat svetovne atletske elite najdete v intervjuju.
Kaj te je navdihnilo, da si se začel ukvarjati s športom? Kako bi se ljudem predstavil kot oseba in športnik?
»Šport me je pritegnil že zelo zgodaj – pri treh letih sem začel trenirati judo, saj sem bil zelo energičen fant. V športu sem našel občutek svobode in prostor, kjer lahko 'porabim' svojo tekmovalnost. Kot oseba sem vztrajen, radoveden in vedno iščem načine, kako se izboljšati. Kot športnik pa sem discipliniran, predan in nikoli ne odneham, ne glede na ovire.«
Kdo je bil tvoj največji vzornik in zakaj? Imaš zdaj nove vzornike?
»V mladosti sem občudoval Usaina Bolta, kot verjetno mnogi, zaradi njegovih neverjetnih uspehov in načina, kako jih je dosegel. Danes črpam navdih iz različnih ljudi – tako športnikov kot drugih, ki dokazujejo, da sta trdo delo in strast ključ do uspeha.
Veliko mi pomeni stoicizem, zato mi je velik vzor izven športa Marcus Aurelius in njegova filozofija.«
Kako pa je videti tvoj tipičen dan?
»Moj dan se začne zjutraj z zajtrkom in prvim treningom, ki zajema tako fizične kot tehnične vaje. Sledi regeneracija in predavanja ali druga opravila. Popoldne preživim na drugem treningu ali v družbi prijateljev, večer pa namenim sprostitvi in pripravi na naslednji dan.«
Kateri je tvoj najljubši del treninga in kateri ti predstavlja največji izziv?
»Najljubši del treninga je občutek napredka – ko vidiš, da si prejšnji dan presegel samega sebe. Največji izziv pa je mentalni boj med napornimi vajami, ko moraš prepričati telo in um, da zmoreta več, kot mislita.
Najtežje je iti 'v rdeče', ko ti telo kriči, da ne zmore več.«
Kako se mentalno pripravljaš na velike tekme?
»Osredotočam se na vizualizacijo – predstavljam si popoln nastop in občutek, kako dosežem svoj cilj. Pomembno mi je tudi, da se sprostim in zaupam v svoj trening. Zadnja leta sem se veliko posvečal temu, da uživam na tekmah in sem prisoten v trenutku, saj nikoli ne veš, kdaj je lahko tekma tvoja zadnja.«
Kako se soočaš z neuspehi ali poškodbami?
»Vsak neuspeh je zame lekcija. Čeprav se ne bi imel za nekoga, ki neuspehe prenaša zelo dobro, poskušam razumeti, kaj sem naredil narobe – če sploh kaj – in se osredotočiti na naslednji korak.
Pri poškodbah se trudim ohraniti pozitiven odnos in izkoristiti čas za mentalno pripravo ali delo na šibkih točkah.«
Kaj ti pomenijo olimpijske igre? Je nastop na njih tvoj največji cilj?
»Olimpijske igre so vrhunec športa, simbol trdega dela in vztrajnosti. Nastop na njih je moj velik cilj in zagotovo sanje vsakega mladega športnika. Nastop na olimpijskih igrah je še posebej sladek, saj ostane zapisan za vedno. Poleg tega mi veliko pomeni priložnost, da zastopam svojo državo.
Naslednje letne olimpijske igre bodo leta 2028 v Los Angelesu.«
Kako ohranjaš motivacijo?
»Motivacijo najdem v majhnih zmagah – vsakič, ko se izboljšam, vidim napredek ali premagam oviro. Motivira me tudi želja, da pokažem svojo najboljšo različico sebe. Vendar pa moram priznati, da motivacija sama po sebi ni dovolj. Vsakemu športniku bi svetoval, naj se osredotoči na disciplino, saj ta ostane, tudi ko motivacija pride in gre.«
Kateri je bil največji uspeh tvoje kariere doslej?
»Moj največji dosežek do zdaj je 11. mesto na evropskem prvenstvu v Rimu, kjer sem postavil osebni rekord. Ta rezultat je bil le tri stotinke sekunde oddaljen od državnega rekorda.«
Slovenski državni rekord v teku na visokih ovirah drži Damjan Zlatnar, ki je leta 2007 dosegel čas 13,56 sekunde.
Imaš poleg vzornikov tudi rivale? Te premagovanje sotekmovalcev motivira?
»Seveda, rivali mi predstavljajo motivacijo, saj me spodbujajo, da postajam boljši. Pogosto, ko mi primanjkuje volje, pomislim, da nekje nekdo trenira, da bi me premagal. Kljub temu se trudim, da se osredotočam predvsem nase in na svoj napredek. Verjamem, da je najpomembnejše premagati samega sebe – čeprav je to kdaj lažje reči, kot storiti.«
Ali čutiš odgovornost ali vpliv na mlajše generacije športnikov?
»Absolutno. Želim biti zgled in pokazati, da se z vztrajnostjo in trdim delom lahko doseže veliko. Poleg tega menim, da je pomembno, kakšna oseba si in kako ravnaš predvsem s tistimi, do katerih ti ni treba biti 'prijazen'. Navdihniti mlajše je ena najlepših stvari, ki jih šport ponuja.«
Kako usklajuješ športno kariero z osebnim življenjem ali šolanjem?
»To je pogosto izziv, vendar sem se naučil, da je organizacija ključna. Sestavljam si urnike, postavljam prioritete in si vedno vzamem čas za ljudi, ki so mi pomembni.«
Kaj najraje počneš v prostem času?
»Prostega časa ni veliko, zato ga pogosto namenim počitku. Sicer pa se sprostim ob glasbi, kakšnem dobrem filmu ali druženju s prijatelji.«
Kako se spopadaš s pritiskom in pričakovanji?
»Pritisk poskušam videti kot znak, da mi je mar in da imam priložnost dokazati svojo vrednost. Največji izziv je premagati lastna pričakovanja, vendar se osredotočam na proces in ne zgolj na rezultat. Prenos pritiska pa je včasih lahek, drugič pa zelo, zelo težak.«
Če bi lahko spremenil eno stvar iz svoje kariere, bi izkoristil to možnost?
»Težko bi kaj spremenil, saj verjamem, da so me vse izkušnje – dobre in slabe – oblikovale v osebo in športnika, kakršen sem danes. Zagotovo bi si želel, da bi na določenih tekmah nastopil bolje, a nikoli ne veš, zakaj je določen neuspeh lahko koristen.«
Demšar je tri leta preživel v Združenih državah Amerike, natančneje v zvezni državi Južna Karolina. Na tamkajšnji univerzi je študiral fiziko. Po končanem študiju se je odločil za povratek v domovino.
Katere so največje razlike med življenjem v ZDA in Sloveniji?
»V ZDA je tempo življenja hitrejši, večji poudarek je na individualizmu, medtem ko v Sloveniji bolj cenim občutek skupnosti in bližino narave. V ZDA je zagotovo več finančnih priložnosti, vendar sem se po študiju odločil vrniti domov, ker mi več pomenijo prijatelji, družina in mirno okolje.«
Starejše novice
