Dolgoletni prostovoljec Karitasa Ludvik Stopar iz Vojnika že več kot tri desetletja pomaga ljudem v stiski. Ob njem pa stojijo številni sodelavci, ki verjamejo, da je toplina največje darilo, ki ga lahko nekomu podariš.
Ludvik Stopar, 87-letni upokojeni zdravstveni tehnik, se je prostovoljski družini Karitasa pridružil že ob potresu v Posočju.
»V Karitasu sem od takrat, ko je bil potres v Posočju. To je pa več kot 30 let že,« je povedal.
Vse te leta ljudem pomaga brez pričakovanj, nagrad ali pozornosti. Poganja ga preprosta misel – olajšati nekomu dan.
»Počutim se zelo bogatega, če lahko nekomu nekaj pomagam. Se tudi iz službe spomnim – tudi pacient, ko je bil, pa ti reče: 'Gospod, hvala, veliko ste mi pomagali.' A je lahko večje plačilo – ga ni, to me krepi,« je poudaril.
Revščina pogosto ostaja skrita
Stopar ni sam. Med prostovoljci je veliko takih, ki vsak dan slišijo zgodbe ljudi, ki jim je zaradi stiske pogosto neprijetno prositi za pomoč.
»Revščina je bolj realna, kot se mogoče zdi na prvi pogled, sploh na podeželju, ker ljudje težje priznajo, ker se poznajo med seboj,« pripoveduje ena izmed prostovoljk.
»Imamo soseda, ki je zelo, zelo potreben pomoči, ampak ne bi se izpostavljal – kaj bodo pa rekli, kaj pa vem, kaj bo,« dodaja prostovoljka pri Karitasu Marina Zorko.
Najpogosteje ljudje prosijo za hrano
Brez paketov, ki jih pripravijo prostovoljci, bi mnogi ostali lačni. Pogoste so tudi prošnje za pomoč pri plačilu položnic.
»Pa tudi položnice – saj veste, pridejo vsak mesec takšne in drugačne, in če si ti v najemniškem stanovanju, potem zmanjka,« dodaja prostovoljka Ivana Mravlje, prostovoljka.
Stiske niso le materialne – najtežja je osamljenost
Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas, poudarja, da je pomoč veliko širša od materialne.
»Stalno so materialne stiske, ki jih ljudje doživljajo, in tukaj pomagamo na 300 naših razdelilnih mestih. Velikokrat pa je stiska tudi globlja – osamljenost, zavrženost, da so ljudje sami – in ravno to potrebujejo: občutek, resnično čutenje, da smo z njimi.«
Prostovoljci to vidijo vsak dan.
»Najbolj potrebujejo bližino, toplino, da jih slišiš in da niso sami. Osamljenosti je veliko, vsak dan je je več, glede na to, kako so te družine razpršene povsod,« pravi Darja Uvid.
Prostovoljske vrednote živijo tudi v mladih
Da prostovoljstvo ne pozna starosti, dokazujeta mladi prostovoljki Vita in Gaja.
»Meni je to ful fajn, ker se dobro počutim, če lahko komu pomagam,« je povedala Vita.
Gaja pa dodaja: »Meni enako, lahko lepo postrežeš ljudem, so veseli.«
Dan, posvečen tistim, ki običajno dajejo
Vsaj en dan v letu je namenjen njim, prostovoljcem, ki običajno pomagajo drugim. Letošnje srečanje je potekalo na romanju na Slomškovo Ponikvo, kjer je mašo vodil nadškof Alojzij Cvikl.
Prostovoljci pravijo, da ne delajo čudežev. Delajo pa nekaj, kar je pogosto še pomembnejše – vidijo človeka, ki potrebuje roko, pogovor, toplo besedo. In prav zato družbi vlivajo upanje.
