Sklad Staneta Severja je v nedeljo podelil 50. Severjeve nagrade za leto 2020 za stvaritve v slovenskih poklicnih in ljubiteljskih gledališčih ter študentoma dramske igre.
Severjeva nagrada je še edina nagrada na področju gledališča, ki enakovredno nagrajuje poklicne in ljubiteljske igralce ter študente dramske igre. Podelitev je zaradi ukrepov za zajezitev okužb s covid-19 potekala preko spleta, slovesni nagovor pa je imel predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije Boris Mihalj.
Prejemnike prestižnih Severjevih nagrad za umetniške dosežke v obdobju zadnjih dveh let je izbrala strokovna žirija, ki so jo sestavljali dramski igralki Silva Čušin (predsednica žirije) in Nataša Barbara Gračner ter dramaturginje in teatrologinje Tea Rogelj, Diana Koloini in Zala Dobovšek.
Letošnji Severjevi nagrajenci
Med poklicnimi gledališčniki sta žirijo najbolj prepričala Jette Ostan Vejrup, članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, ki svojim »vlogam vnaša polnokrvnost in mesenost, izhajajoči iz trdnega igralskega razmisleka in samospraševanja, kot da gre za nenehen vitalni boj med navdihom in dvomom, poznanim in tveganim, domačim in tujim,« ter Vladimir Vlaškalić, član igralskega ansambla Drama SNG Maribor, ki gledalca »pretrese z neverjetno neobrzdano energijo, silovit pa je tudi v tišinah in obvladani umirjenosti, pa celo, ko se umakne v ozadje,« je med drugim strokovna žirija zapisala v utemeljitvi nagrade.
Nagrado za najboljše stvaritve na ljubiteljskih odrih je žirija prisodila Bojanu Vistru, članu ansambla Šentjakobskega gledališča Ljubljana, za izjemni vlogi, odigrani v minulih dveh sezonah. V uprizoritvi 12 jeznih mož je v vlogi 10. porotnika prepričljivo prikazal pot svojega lika od zatajevanja nestrpnosti in sovraštva, ki v njem brbotata skozi celo predstavo, do njunega izbruha in nazadnje popolnega obupa ter kolapsa ob porazu. V komediji Resno moteni pa je s pomočjo svoje izjemne odrske prezence v vlogo taksista Petra uspel prenesti tako človeško toplino kot ostrino in tudi nemoč človeka, ki se spopada z osebnostnimi motnjami.
Med študenti dramske igre sta žirijo najbolj navdušila Gaja Filač in Klemen Kovačič. Slednji je prepričal v naslovni vlogi produkcije H genotipu Hamleta, za katero je žirija zapisala, da je z »vročično prisotnostjo na odru, prebujenostjo govornega aparata, odzivnostjo duha in telesa, ki je delovalo kot napeta tetiva, sprožil delovanje stroja, ki v svojem pogonu od sebe in drugih neizprosno zahteva odločitev.«
Gaja Filač pa je z vlogo Punce v igri Roberto Zucco »ustvarila pretresljiv lik mladega dekleta, ki »apokaliptičnim okoliščinam navkljub (odsoten oče, alkoholizirana mama, skrajno posesivna sestra, patološko incestuozen brat, misteriozen, privlačen, a hkrati neznosen, nepredvidljiv in tudi nasilni Zucco, brutalna Zvodnik in Inšpektor in drugi), zmore presunljivo moč, da temu svetu zoperstavlja svetlobo ljubezni,« je žirija utemeljila nagrado.
Sklad Staneta Severja
Sklad Staneta Severja so ustanovile Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, Združenje dramskih umetnikov Slovenije, Zveza kulturnih organizacij Slovenije, ki jo je po ukinitvi nadomestil Javni sklad Republike Slovenije Slovenije za kulturne dejavnosti, Gorenjska predilnica Škofja Loka in občina Škofja Loka v spomin na legendarnega gledališkega in filmskega igralca, ki je poudarjal, da je za gledališko kulturo naroda pomembno tako poklicno kot amatersko gledališče.
Rodil se je leta 1914 v Ljubljani in je svojo kariero začel na amaterskih odrih viškega sokolskega gledališča in Šentjakobskega gledališča Ljubljana, kasneje se je pridružil igralskemu ansamblu SNG Drama Ljubljana, kjer je ostal več kot tri desetletja. V teh letih si je pridobil sloves enega vodilnih igralcev tega gledališča, širšemu občinstvu pa je ostal v spominu po številnih filmskih vlogah, med drugim je zaigral v filmih Na svoji zemlji, Vesna, Ne čakaj na maj, Samorastniki, Srečno, Kekec! in v nanizanki Dekameron.
Na odru ljubljanske drame je zadnjič stal leta 1969, potem pa je do svoje prezgodnje smrti po vsej Sloveniji igral monodrame za delavce in kmete. Umrl je skoraj dobesedno na odru, takoj po predstavi Fjodora Mihajloviča Dostojevskega Krotko dekle v Ribnici na Pohorju, ki jo je odigral 18. decembra 1970.
