Ana Svetel, etnologinja in kulturna antropologinja, zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je v Mariboru predstavila že četrto leposlovno knjigo Steklene stene.
Na dan izida praznujem, je dejala avtorica, občutki so veseli, pa tudi tesnobni.
»Ko knjigo napišeš, jo tudi zapreš,« je začela.
O odnosih in generacijah
V vsaki novi knjigi razmišlja o tem, kaj se je dogajalo v prejšnji. Zgodbe Steklenih sten se navezujejo na Marmor, bralci bodo našli vzporednico, je prepričana. Primerjava z Dobro družbo?
»Odnosi med protagonisti v Steklenih stenah so kompleksnejši, zgodbe in situacije pa temnejše,« je ocenila.
V petih kratkih zgodbah tokrat raziskuje tudi odnose med spoloma. Ana meni, da je danes pomembno pisati o obeh spolih, družbenih generacijah in starostnih skupinah. Ne želim, da se tekst bere kot aktivistični manifest, ker so dileme do neke mere tudi univerzalne, je tudi navedla v pogovoru v mariborski Beletrini.
Naslovi so kratki (Ključi, Marelica, Hobotnice …), iskala jim je nekaj skupnega in prišla do ugotovitve, da je skupna podstat vezana na način gledanja.
»Steklene stene so fizične prepeke, ki hkrati omogočijo videnje. So lomljive, a tudi neka meja, zid,« je še komentirala.
Prehod v trideseta
V ospredju so mladi, stari več kot trideset let, po besedah Svetelove tudi generacija, ki se sooča s prvimi življenjskimi razočaranji.
»Na srečanju se po desetih letih soočijo z nostalgijo in tudi zavedanjem, da se je vse nepreklicno spremenilo, še izpostavlja, pa z nasmehom tudi, da je »njena generacija zavozila in že predaja štafeto naslednji.«
Med temami, ki jih postavlja v ospredje, je tudi krivda, pa nezmožnost glavnih junakov, da se pogovorijo o bistvenem, ne pa da ključne besede ostanejo neizrečene.
»Mičkeno se v zgodbah odmaknem od realizma. Igranje z mudi iracionalnega mi je bilo v veselje, kratka proza pa to dobro prenaša,« je še menila avtorica.
Starejše novice
