Štajerski producent brez zadržkov: »Da smo si lahko bratje ali sovražniki – izbira je samo naša«

Celovečerni film Exodus 1945: Naša kri prinaša intimno pripoved o ljudeh, ujetih v prelomni trenutek zgodovine, in skozi osebni zgodbi dveh zdravnikov odpira vprašanja sočutja, pokončnosti in človečnosti v izjemno zahtevnih okoliščinah. 

Gre za ambiciozen filmski projekt, ki je nastal z donacijami in v skromnih produkcijskih razmerah. 

Njegov režiser in producent David Sipoš, sicer Ptujčan, v intervjuju spregovori o nastajanju filma, ustvarjalnih izzivih ter o tem, zakaj verjame, da lahko film še danes nagovarja gledalca.

Film Exodus 1945: Naša kri se dotika enega najbolj občutljivih delov slovenskega kolektivnega spomina, ko je po koncu druge svetovne vojne več kot 20.000 Slovencev zbežalo pred komunizmom v druge države, 15.000 pa jih ni imelo te sreče in so kot žrtve povojnih pobojev brez imena in brez groba končali v jamah, kjer so še danes. Gre za ogromen projekt z etično in družbeno težo in je prvi celovečerec na to temo v Sloveniji. Kaj želite z njim sporočiti?

»Film smo ustvarili, ker se nam zdi pomembno, da imamo Slovenci čim bolj celostno sliko svoje zgodovine. Knjig, ki poglobljeno in celovito predstavljajo dogodke, ki so se odvijali, ko bi vojno orožje maja 1945 že moralo potihniti, se lotevajo le redki posamezniki, splošna javnost pa dlje od tega, kar nas učijo šolski učbeniki, ne raziskuje. Želeli smo predstaviti, kar skozi film na takšen način še ni bilo predstavljeno. Verjamemo v moč filma – da vzgaja, uči in spodbuja k rasti. 

Poseben izziv nam je temo predstaviti tako, da filmskemu jeziku prisluhne vsak, ne glede na osebna prepričanja. Naš namen ni deliti, temveč odpirati prostor za razmislek o vzgibih, ki človeka vodijo v kriznih okoliščinah. Upamo, da bo film Slovencem ogledalo in opomin: da smo si lahko bratje ali sovražniki – in da je ta izbira na koncu vedno naša.«

Film gradi na osebnih usodah, na resničnih zgodbah dveh predanih zdravnikov in ne na zgodovinskem razdvajanju. Zakaj se vam zdi pomembno, da to bolečo zgodbo pripovedujemo skozi zgodbe posameznikov?

»Ker je posploševanje tako kompleksnih tem, kot je vojna, nevarno, neproduktivno in ozkogledno. Osebne zgodbe civilistov, ki so se zaradi svojih vrednot in prepričanj znašli med dvema ognjema, se nam zdijo pravo izhodišče, saj ljudem ponudijo konkreten vpogled v večdimenzionalnost teh dogodkov. Prav ta razsežnost je v slovenskem prostoru prepogosto predstavljena črno-belo. Z zgodbami posameznikov želimo prispevati k boljšemu razumevanju povojne situacije na naših tleh.«

Dr. Meršol in dr. Janež (glavna lika) sta prikazana kot človeka, ki sta ohranila moralni kompas v zahtevnih okoliščinah, potem ko ga je svet okoli njiju izgubil. Lahko ta njuna pokončnost v filmu deluje kot navdih za današnji čas?

»Želimo si, da deluje kot navdih, obenem pa opomin. Pomembno je, da ne pozabimo, da smo nekoč kot narod dovolili, da nam pomanjkanje razumevanja, spoštovanja in sočutja do sočloveka zmede notranji kompas. In pomembno je, da vemo, da so obstajali ljudje, ki so tudi v takšnih razmerah ohranili sočutje in krepost. Tako lahko preprečimo, da bi se zgodovina ponovila.«

Kateri so bili največji produkcijski izzivi filma, v katerem vidimo natančne replike uniform, orožje, množične prizore selitve, zgodovinski vlak in še mnogo drugega?

»Vsak zgodovinski film je produkcijski izziv, še posebej za manjšo ekipo z omejenim proračunom. Kljub temu se nam je od samega začetka zdelo najpomembnejše, da čim bolj avtentično poustvarimo obdobje, v katerem se odvija zgodba in gledalcu omogočimo občutek, da se med ogledom filma preseli v drugi čas.

Avtentične kostume ter vojaške in medicinske rekvizite smo si izposodili v različnih fundusih, med drugim pri Viba filmu, Jadran filmu, Vojaškem muzeju Slovenske vojske in Tehniškem muzeju Slovenije, domobranske uniforme pa smo dali izdelati v tujini. Imeli smo izjemno ekipo za kostume in masko ter predano ekipo, ki je skrbela za scenografijo, rekvizite in seveda tudi eksplozije na snemanju.«

Kako pomembna je bila pri filmu avtentičnost lokacij in rekvizitov (na primer sanitetni vlak), da bi gledalca resnično prestavili v maj 1945?

»Za film je bilo ključno, da smo našli primeren vlak. Imeli smo srečo, da smo stopili v stik z združenjem Nostalgiebahnen in Kärnten, ki nam je omogočilo uporabo muzejske proge ter vlaka s parno lokomotivo. Logistično zelo zahtevno snemanje na vlaku je zaradi profesionalnega pristopa ekipe NBiK potekalo izjemno gladko.«

Film ste posneli s pomočjo donacij. Ali vas je to na kakšen način omejevalo?

»Omejitve so obstajale predvsem v tem smislu, da smo razpolagali z vnaprej določenim proračunom, ki je narekoval tako kreativne kot operativne odločitve. Film smo zato morali posneti v zgolj desetih snemalnih dneh, privoščili smo si lahko le tri dni z največjim številom statistov, obenem pa smo morali opustiti nekatere dele scenarija, ki bi pomenili previsoke produkcijske stroške. Takšnih izzivov smo vajeni in pri iskanju rešitev precej iznajdljivi. Hkrati pa dejstvo, da film ni imel naročnika, prinaša tudi veliko kreativne svobode; zgodbo smo lahko povedali natanko tako, kot smo si jo želeli sami.«

Ena od osrednjih misli filma je pravica do spomina, osebne zgodbe in pravica do glasu. So Slovenci po osemdesetih letih pripravljeni prisluhniti tem glasovom, priznati sočlovekovo trpljenje, tudi če se njihov pogled na svet razlikuje?

»Želimo si, da bi bilo tako – da je preteklo dovolj časa, da lahko na to, za naš narod tako občutljivo temo, pogledamo z dovoljšnjo mero razumevanja, spoštovanja in sočutja.«

Kako si želite, da bi mladi, ki nimajo neposredne izkušnje s to preteklostjo, razumeli sporočilo filma?

»Sporočilo filma je za vse enako, morda so mladi le manj obremenjeni in zato lažje izluščijo njegovo bistvo. Verjamemo, da z obujanjem takšnih zgodb ozaveščamo, ponujamo poglobljen pogled v našo zgodovino ter krepimo slovensko nacionalno identiteto.«