Črni Baron, naj pica bralcev Mariborinfo: »Pica bi morala biti cenovno dostopna«

Pica je danes ena najbolj priljubljenih jedi na svetu. Nastala je v 18. stoletju v Neaplju, do 21. stoletja pa postala nepogrešljiv del kulinarike mnogih posameznikov.

Bralce Mariborinfo smo vprašali, kje v štajerski prestolnici spečejo najboljšo pico. Kar 50 odstotkov vseh glasov ste namenili Motelu in piceriji Črni Baron iz Malečnika, kjer so prvo pico spekli pred skoraj 35 leti.

Z lastnikom Marjanom Vidovičem smo govorili o elementih, ki ločijo dobro pico od povprečne, o gostoljubnosti in poštenem odnosu do zaposlenih.

Stara toliko, kot samostojna Slovenija

Marjan je svojo picerijo odprl istega leta, kot je bila razglašena samostojnost Republike Slovenije. Pred tem je preizkusil ogromno pic, nato pa stopil na samostojno karierno pot.

Kot se spominja, je bil čas za otvoritev idealen, saj je bilo med osamosvojitveno vojno vzdušje precej napeto, ljudje pa prestrašeni:

»Odprli smo mesec dni po osamosvojitvi, ko se je ozračje umirilo. Ljudje so bili po enomesečnem zatišju in skrivanju po zakloniščih željni druženja, prav tako v Mariboru še ni bilo picerij v takšnem slogu.«

Gosti so novo restavracijo odlično sprejeli in zgodba Črnega Barona od takrat naprej niza uspešna poglavja.

Družinska zgodba o uspehu

Marjana smo z veseljem opazovali, kako sprejema goste, ki so danes že starejši od njega. Nekateri so k Črnemu Baronu prihajali že pred več kot tremi desetletji, danes pa tja prihajajo njihovi otroci ali celo vnuki.

Tako smo tudi iz prve roke izvedeli, da so gostje navdušeni: »Pica je vrhunska, boljša ne bi mogla biti,« je s širokim nasmehom povedala starejša gospa pri sosednji mizi, ki je na mizi pustila prazen krožnik.

Konsistentni kakovosti pričajo tudi številna priznanja, ki krasijo Marjanovo steno – nabralo se jih je že več kot 50. Pravi, da je najbolj ponosen na nagrado za življenjsko delo:

»Ena priznanja so za sodelovanje pri kulinariki, druga za sodelovanje z organizacijami, kot je denimo obrtna zbornica, tretja pa prihajajo z raznih tekmovanj. Vsaka nagrada nam pomeni ponos in potrditev, da nekaj delamo prav. Hkrati pa je to velika obveza za naprej – da delamo še bolje.«

V piceriji Marjanu pomagata tudi žena in hči, občasno pa tudi sin, ki letos zaključuje četrti letnik Srednje šole za gostinstvo in turizem Maribor. 

Poleg ožjega sorodstva je v ekipi tudi nekaj redno zaposlenih delavcev, ki so del Baronove zgodbe že zelo dolgo – nekateri tudi več kot 20 let, pravi Marjan.

»Pica bi morala biti cenovno dostopna«

Čeprav nekateri pico še danes označujejo kot hrano za reveže, je v zadnjih letih postala vse prej kot to. Marjan sicer na njo gleda drugače, a priznava, da mu je žal, da si danes pice ne morejo privoščiti vsi:

»Menim, da pica ni hrana za reveže, bi pa morala biti jed, ki je vsem cenovno dostopna. Zadnje čase so cene šle celo v prestiž, pri nas pa skušamo kljub visoki kakovosti ostati zmerni in dostopni.«

Po toliko letih v gostinstvu je Marjan nad pico še vedno navdušen in z nasmehom pove, da skoraj ni zaposlenega, ki si ne bi vsak dan privoščil vsaj enega kosa. Tudi sam še vedno z veseljem stopi pred krušno peč:

»Običajno popoldan spečemo pico zase, jo razrežemo, in ko ima kdo od zaposlenih par minut časa, si mimogrede privošči kakšen kos.«

Kaj loči dobro pico od povprečne

Vsak kuhar ima svoje skrivne recepte, ki jih redko razkrije. Marjan poudarja, da na dobro pico vpliva veliko dejavnikov – od kakovostnih sestavin in priprave testa do vrste peči in, seveda, same peke.

Že od samega začetka pri Črnem Baronu pripravljajo tudi svoje domače omake, ki so vsak dan sveže, naravne in brez konzervansov.

Najbolj so ponosni na Baronovo pico in pico Jager, na kateri so poleg šunke še salama, slanina in feferoni. V ponudbi je sicer več kot 30 vrst pic, gost pa lahko izbira med koruzno, pšenično in brezglutensko moko.

Za konec Marjan dodaja, da tudi v drugih restavracijah z veseljem naroči pico ter da si želi ostati v dobrih odnosih s konkurenco:

»Moramo ceniti tudi trud drugih. Vsak ima nekaj svojega in v tisto vlaga svoj maksimum – ne smemo biti nevoščljivi.«