Sindrom ADHD oziroma motnja pozornosti v našem okolju še vedno velja kot fiktivna diagnoza, kot izgovor za lenobo, nedelo in pridobitev odločbe zgolj za to, da bo otrok tako lažje končal osnovno šolo.
Sindrom ADHD oziroma motnja pozornosti pomeni nezmožnost ohranjanja pozornosti in nezmožnost nadzorovanja določenega vedenja. Simptomi se pri otrocih različno izražajo, se pa pri veliki večini kažejo kot impulzivnost, težave s sledenjem navodilom, nemirom in oteženim usmerjanjem pozornosti.
ADHD ima od tri do pet odstotkov šoloobveznih otrok, med njimi sta tudi 8-letni Luka in 12-letni Matija.
Meseci nespanja staršev in otrok
Starševstvo otrok z ADHD je dinamično, a v začetkih predvsem naporno in težavno.
»Takoj po porodu sem videla, da je precej drugačen od hčerke. Ta nemir je bil kar hitro prepoznan. Opazila sem, da je prisotno to utrudljivo nespanje, ki zelo dolgo traja. Pri enem letu naj bi že bil otrok po teoriji sposoben prespati najmanj pet do šest ur na noč. Mi pri enem letu še niti približno nismo bili na pol poti do tega. Mislim, da sem pri njegovih 18 mesecih prvič prespala štiri ure v enem kosu,« razlaga Sanja, mama 12-letnega Matije.
»Ko je bil Luka dojenček, je veliko noči ne prejokal, ampak prekričal. Z njim sem se morala veliko ukvarjati in sem bila popolnoma izčrpana od neprespanih noči,« pa dodaja Nina, mama 8-letnega Luke.
Otroci, ki rabijo kanček več pozornosti in drugačen pristop
Otroci z ADHD imajo stalne in intenzivne težave s prekomerno aktivnostjo, pomanjkljivo pozornostjo pa tudi večjo impulzivnostjo, opisujeta Nina in Sanja.
»Ko mora otrok sedeti, se učiti ali nekaj prebrati, se vidi, da je pozornost malo krajša in da se otrok hitreje utrudi v krogu, kjer je še veliko nekih drugih dejavnikov, ki motijo njegovo pozornost,« pravi Sanja.
Nina pa dodaja: »Naš Luka se je v razredu veliko sprehajal, malo je v zvezku kaj naredil, včasih se je tudi skrival pod mizo, a to zato, ker je bil v hudi stiski. Recimo, če sošolci prepisujejo eno stran iz table 15 minut, bo on prepisal le dve povedi in odnehal. A ne zato, ker se mu ne bi ljubilo, ampak ker ga dejansko dve povedi utrudita.«
Tako Luka kot Matija sta hitro opazila, da sta drugačna, saj jima je to sporočala okolica. A najslabši možni način je kaznovanje otrok za njihovo vedenje. »Moj Matija je bil star štiri leta, ko sem jaz doživela največjo bolečino. Matic pride en dan domov in reče: 'Mami, jaz pa vem, da letos ne bom dobil darila od božička. V vrtcu so mi rekli, da sem bil poreden in da ne bomo dobili darila.' Kar te najbolj zaboli, je ta odziv stroke, ko jim zaupaš otroka,« dodaja Sanja.
Ena izmed ključnih šibkosti teh otok je tudi pomanjkljiva zmožnost samonadzora. To se v otrokovem vsakodnevnem funkcioniranju kaže kot hitro, direktno, nepremišljeno, a iskreno odzivanje: »Znajo učiteljici reči tudi, da je debela. Verjamem, da je to nekomu težko sprejeti, ampak tudi meni moj otrok včasih reče: 'Mama, meni pa se zdiš danes tako tečna.'«
Kot opisuje Sanja, so najbolj boleči ravno odzivi okolice, da otroka ne vzgajaš dovolj dobro in da si kriv za njegovo vedenje: »Oni ne razumejo, da to ni odvisno od vzgoje, ampak od tega, kako se k temu otroku pristopi. Tako da to najbolj boli. Niti ne sama motnja kot pa sam odziv okolice na to motnjo.«
Stigmatizacija se vrši indirektno
Kot zatrjujeta mamici Sanja in Nina, se pri teh otrocih stigmatizacija ne vrši direktno, ampak celo indirektno. V našem prostoru ADHD še vedno velja kot fiktivna diagnoza, kot izgovor za lenobo, nedelo in pridobitev odločbe zgolj za to, da bo otrok tako lažje končal osnovno šolo.
»Spomnim se, ko je nek gospod na enem rojstnem dnevu govoril, da je vedno več otrok z odločbami in kdo bi sploh zaposlil nekoga z ADHD? To je mene takrat najbolj presunilo,« se dogodka spominja Nina.
Sicer pa se stigmatizacija, kot pojasnjujeta Nina in Sanja vrši s strani okolice, ki ne razume nemirnost otroka, predvsem pa s strani učiteljev in vzgojiteljev, ki otroke z ADHD bodisi kaznujejo za njihovo vedenje, bodisi staršem očitajo napačno vzgojo, namesto da bi ubrali drugačen pristop k samim otrokom. Tako bi se ti počutili sprejete, ljubljene in ne zaničevane, pač pa prav tako sposobne kot njihovi vrstniki.
