Redovnica s. Emanuela Žerdin o svoji odločitvi, da bo odšla v samostan in življenju v redovniški uniformi

Redovnica s. Emanuela Žerdin izhaja iz preproste kmečke družine, na katero ima zgolj lepe spomine. Njeni otroški dnevi so bili prežeti z upanjem, ljubeznijo in veseljem, odkar se spominja, pa je globoko v njej srce hrepenelo po večnem in ljubečem Bogu, pravi. 

»Tudi v puberteti sem znala večkrat oditi s kakšnega plesa ali praznovanja, sesti v temni noči sama pod zvezdami in jih opazovati. Že takrat sem se prav borila med dvema željama – delovati kot 'umetnik besede', po drugi strani pa pomagati najbolj ubogim in zavrženim ljudem. Ko sem na eni od številnih velikonočnih praznovanj na nek način doživela božji dotik, sem vedela, da bom odšla v samostan, pa čeprav v Sloveniji takrat ni bilo redovnic v uniformi, kaj šele samostanov, kjer bi se šolale mlade redovnice,« pripoveduje.

Po gimnaziji zbežala v samostan

V svojih gimnazijskih letih je v Črni gori obiskala teto redovnico in se zaljubila v samostan, poln rož, v sproščenost in veselje mladih sester različnih narodnosti, za katere pravi, da so v svojih belih uniformah kot angeli delale v bolnišnicah in zmeraj bile pripravljene narediti mnogo več, kot je to od njih zahteval delovni čas. 

»Zato sem po končani gimnaziji leta 1976 odšla oziroma kar zbežala v samostan v Črni gori na Cetinju. Čeprav je moj oče rekel: 'Pustite jo, saj se bo kmalu vrnila', sem ostala redovnica do danes in sem za to poslanstvo neizmerno hvaležna. Tam sem namreč doživela razcvet sredi mednarodne skupnosti, kjer smo večina mladih sester delale kot medicinske sestre v bolnišnicah, a v prostem času hodile tudi po domovih. Bila je to ena zdrava, pisana skupnost, ki jo je s svojo osebnostjo in duhovno veličino zaznamovala dolgoletna predstojnica, Slovenka m. Gregorija Ketiš,« pripoveduje.

Mama žarela od ponosa

Samostan na Cetinju so ustanovile sestre Slovenke, pregnane z Golnika leta 1946. V samostanski jedilnici pa še danes visi slika ne svetnika ali kakega škofa, pač pa slika Cvetka Popovića, zdravnika komunista, ki je naredil vse, da je sestre pripeljal z Golnika na Cetinje. 

»Ko je slišal, da so slovenske oblasti sestre odpustile, je on naredil vse, da so jih sprejeli na Cetinju in tam začele delati kot vrstne, strokovne sodelavke, ki so mu pomagale osnovati tuberkulozni sanatorij. In Bog v nebesih se je smehljal. Kaj njega briga, če si komunist ali kristjan, če te rabi, te bo že našel in uporabil,« nadaljuje.

Po tem ko je Emanuela položila večne zaobljube, se ji je uresničila druga želja. Izredni študij teologije v Zagrebu pri jezuitih. 

»Kakšno veselje, kakšno navdušenje ob študiju teologije! Imela sem čast, da sem na podelitvi diplom brala odlomek iz svoje diplomske naloge in je moja mama, ki je pripotovala iz Žižkov v Zagreb, žarela od ponosa,« dodaja.

Vrsto let opravljala delo medicinske sestre 

Leta 1991 je bila premeščena na avstrijsko Koroško, kjer je v Domu Providentia v Št. Andražu bila glavna sestra, nato je dela pri nadškofu v Baru v Črni gori in nato osem let v Beogradu. A na koncu so se njene poti le vrnile v domačo Slovenijo. 

»Po dolgem času sem se vrnila v Slovenijo, najprej učila verouk, potem končala podiplomski študij duhovnosti na Teološki fakulteti v Ljubljani, a ko sem postala prostovoljka v hiši Hospica, so me povabili, da bi se spet zaposlila kot medicinska sestra. Delala sem tudi pri ponovnem odprtju hiše Ljubhospica, zdaj pa delam v evropskem projektu dolgotrajne oskrbe preko Doma za starejše sv. Jožef v Celju. V  teh izrednih situacijah, ki so zaznamovane z epidemijo koronavirusa, pomagam v domu, kjer vsaj malo želim razbremeniti zelo požrtvovalno osebje,« nam zaupa.

Deležna zasmehovanja, opolzkih šal in pomilovalovanja

Sestra Emanuela je že kot mlada redovnica opazila veliko razliko v stigmatizaciji med državami, v katerih je delovala. 

»V Sloveniji sem bila zaradi svoje uniforme pogosto deležna, če že ne zasmehovanja in opolzkih šal, potem vsaj pomilovanja. Zdaj, ko sem že deset let spet v  Sloveniji, sem le nekajkrat doživela neugodnosti in to v Ljubljani, predvsem norčevanje,« dodaja.

Kot opaža sestra Emanuela, je veliko večja stigmatizacija v zahodnih evropskih državah kot v vzhodnih in bivših komunističnih državah.

Ob tem opozarja: »Pogosto prav tisti, ki poudarjajo, da smo vsi enaki in enakopravni, ne prenesejo nekoga, ki ceni krščanske vrednote in po njih živi. Danes je celo večji pogum biti redovnica v uniformi na naših mestnih ulicah, kot biti muslimanka s feredžo!«

Vpitja skozi okno je bila deležna že s strani prvošolčkov.  

»Ko sem v Sloveniji prvič šla v osnovno šolo po prvošolce, da jih peljem k verouku, so višji razredi stali na oknih in vpili 'nuna, nuna'. Nisem se preveč vznemirila, samo vprašala sem jih, če bi tudi oni šli z menoj na verouk. To jih je tako razorožilo, da sem pozneje imela mir in celo prejela veliko pravih prijaznih pozdravov,« se spominja.

Na drugi strani pa jo v ravno pozitivni prijazni odzivi ljudi na redovnico v uniformi, v zadnjih letih vse bolj presenečajo. 

»Tako sem imela nekajkrat plačano kavo in čaj, ne vem od koga, plačan prevoz na vlaku, pogovore, ki so bili tako dobri, da bi mi jih zavidali psihologi in psihiatri! Sem pa to pretirano prijaznost pogosto doživljala v Črni gori. Zmeraj se počutim neprijetno, posebej, če so mi dali sedež na polnem avtobusu, ali me spustili naprej v vrsti pred trgovino ali uradom,« pravi.

Kot pravi, je zmeraj želela biti oseba, pred katero ljudje ne bodo imeli strahu ali zadržkov. 

»Kot redovnica sem se za to morala prav posebej potruditi, saj še danes, kot v času prejšnje skupne države, imajo mnogi predsodke do ljudi v redovniških uniformah. Pomembno se mi zdi, kako ti sam ceniš in spoštuješ to, kar si in sprejemaš druge, ki so drugačni. Tudi redovnice,« dodaja.

S spleta

Komentarji (0)

Log in or register to post comments

Starejše novice