Le kdo ne pozna Memija Bečirovića, uspešnega košarkarskega trenerja, ki je po izvrstni predstavi v vlogi selektorja iranske reprezentance ugriznil še v kitajsko jabolko – trenutno je na čelu ekipe Jiangsu Dragons, s katerimi se strmo vzpenja po kitajski
55-letnega Bistričana, ki se je v mesto ob Dravi preselil pred tremi leti, bomo lahko na mariborskih ulicah znova videli v začetku marca. Ob koncu sezone si bo namreč privoščil nekaj počitka doma, v Maistrovih dvorih. »Na Kitajskem najbolj pogrešam družino in prijatelje ter mir, svež zrak in zelenje naše lepe Slovenije,« pripoveduje Bečirovič, ki mu službovanje v tujini sicer ne povzroča velikih težav. V svoji bogati karieri je že sedel na klopi različnih klubov v Italiji, Belgiji, Ukrajini in Iranu. Prav na slednjega ima najlepše spomine:
Angleščina je ljudem 'španska vas'
Memijeva ekipa Jiangsu Dragons domuje v Nandžingu – mestu na skrajnem vzhodu Kitajske, v katerem živi skoraj 8,5 milijona ljudi. »Mesto je moderno, spominja na evropske prestolnice. Veliko je parkov, restavracij in lokalov. Z ženo Shadijo živima v 16. nadstropju blokovskega naselja, ki je od središča mesta oddaljeno 35 minut vožnje z metrojem. Ta predel je znan po šolah in univerzah, sporazumevanje je tukaj zato veliko lažje,« razlaga Memi, ki ima sicer s komunikacijo kar nekaj težav. Ljudem na ulicah in v trgovinah je angleščina 'španska vas', tudi domači igralci imajo z njo velike težave.
V klubu si tako pomaga s prevajalcem, sam pa se trudi osvojiti čim več kitajskih besed: »Raje niti ne vprašajte, kako si lomim jezik. Zapletena so tudi imena nekaterih igralcev. Tem ponavadi nadanem kakšen vzdevek in smo vsi srečni, « se nasmeje Štajerec, ki sicer govori še nemško, hrvaško, srbsko in italijansko, 'za silo' pa komunicira tudi v ruščini.
Da se lahko prebije na metro so včasih potrebni komolci
Pravi, da ga na Kitajskem najbolj motijo nekultura, nečistoča in neorganiziranost. »Nihče ne upošteva vrste, odprejo se vrata metroja in naenkrat se začne pravi boj za vstop. Na srečo sem v povprečju veliko višji od njih, saj moraš včasih za preboj uporabiti tudi komolce,« malo za šalo, malo za res, pove Bistričan. Zavrže opazko, da je Kitajska poceni. Uvožene stvari so zelo drage. Cena pice se tako giblje med 12 in 15 evri, po drugi strani pa v domači restavraciji na ulici dobiš ogromno porcijo rezancev z govedino za 1,2 evra. Mesečna najemnina stanovanja (okoli 80 kvadratov) je okoli 700 evrov, povezave javnih prevozov so zelo dobre in finančno ugodne. Sam pogosto uporablja metro, na voljo pa ima tudi voznika, saj evropsko vozniško dovoljenje na Kitajskem ne velja.
Čeprav je prepotoval precejšen del sveta, pravi, da imata Slovenska Bistrica in Maribor posebno mesto v njegovem srcu: »Tu sem odraščal, tu sem doma. To je moj varen pristan.«
Klavdija Očko
