Po vnovičnem napadu na mariborsko knjigarno Mariborka se je oglasila predsednica republike Nataša Pirc Musar.
Vnovični napad na knjigarno Mariborka je sprožil odziv predsednice republike Nataše Pirc Musar.
»Znova Mariborka. Tokrat rdeča barva na vratih, fasadi in tleh. Znova sovraštvo do drugačnosti,« je zapisala na družbenih omrežjih.
Ob tem je opozorila tudi na homofobne žaljivke, namenjene mlademu slovenskemu atletu Mitji Zubinu, ki na evropskem prvenstvu v atletiki zastopa Slovenijo.
»Različnost ni grožnja«
Predsednica je zapisala, da jo takšni dogodki žalostijo in jezijo. »Spolna usmerjenost ne more in ne sme biti žaljivka. Različnost ni grožnja, sovraštvo pa nikoli ne sme postati nekaj običajnega, ob čemer zgolj skomignemo z rameni,« je poudarila.
Mariborki, založbi VigeVageKnjige in vsem, ki ustvarjajo varne prostore za ljudi, je sporočila, da niso sami. »Slovenija in z njo vsaka knjigarna mora biti prostor, v katerem je vsakdo lahko to, kar je – brez strahu,« je zapisala.
»Naj bo podpora glasnejša od tistih, ki žalijo«
Pirc Musar je ob tem izpostavila tudi odgovornost lokalnih skupnosti. »Tega se morajo zavedati tudi lokalne skupnosti in zoper takšno nasilje odločno ukrepati,« je pozvala.
Predsednica je Zubinu namenila tudi neposredno sporočilo: »Mitja, vam pa želim, da vas podpora velike večine ljudi še naprej spremlja glasneje od tistih, ki žalijo in ponižujejo,« je zapisala. Atletski zvezi Slovenije se je ob tem zahvalila za hiter in jasen odziv ter ukrepanje.
»V športu in v naši družbi ni prostora za homofobijo, sovražni govor in diskriminacijo,« je sklenila predsednica.
Mariborka: »Nikamor ne gremo«
Mariborka je po novem napadu zapisala, da se pročelje knjigarne zaradi ponavljajočega se vandalizma spreminja v nekakšno »galerijo na prostem«. Spomnili so tudi na grafit »SMRT PEDROM« iz novembra 2025, zdaj pa se mu je pridružila še rdeča barva na vratih, fasadi in tleh.
V knjigarni ocenjujejo, da napadi niso usmerjeni zgolj proti njihovemu prostoru, ampak tudi proti vrednotam, ki jih zagovarjajo – svobodi, enakosti, pravicam manjšin in kulturi argumentiranega dialoga. Ob tem opozarjajo na radikalizacijo dela mladih ter poudarjajo pomen vlaganja v kulturo in programe za mlade.
Po njihovih besedah bodo sledi napadov na pročelju za zdaj pustili kot opomin. Kljub vsemu pa knjigarna ostaja odprta. »Nikamor ne gremo,« so zapisali in se zahvalili številnim posameznikom, ki so jim po dogodku izrazili podporo in solidarnost.
Njihov zapis objavljamo v celoti.
»Mariborka se očitno spreminja v neke vrste galerijo na prostem. Freski na suho fasado SMRT PEDROM s konca novembra 2025 se je danes pridružilo še eno »umetniško« delo. Pri freski je bil neznan avtor, tokrat se avtor_ji podpisujejo s psevdonimom, delo pa ostaja brez naslova, dasiravno je njegova naivna, a grozljiva aluzija povsem očitna.
Lahko smo cinični, a spremembe v izgledu pročelja naše knjigarne so pravzaprav slikovit dokument časa. Mariborko smo odprli 8. aprila 2023 in njen izgled se je v dveh letih in pol opazno spremenil, in sicer zavoljo vandalizma. Kot taka priča knjigarna o stanju duha v mestu Maribor, drugem največjem slovenskem mestu, mestu z bogato zgodovino upora in zavidljivo kulturno tradicijo, mestu, ki je dalo mnoge velikanke in velikane na domala vseh področjih umetnosti – preveč jih je, da bi jih bilo moč našteti. Med drugim je to mesto, v katerem je 81-letni meščan prejšnji petek skočil v Dravo in iz nje rešil leto in pol starega otroka.
Delu prebivalstva mesta gre Mariborka s svojo izrazito zavezanostjo svobodi, enakosti za vse, boju za pravice manjšin in kulturi argumentiranega dialoga očitno na živce dovolj, da nad njenim pročeljem izvajajo razne posege mazaške narave. Ti izražajo intence po naši odstranitvi, rdeča barva, polita po vratih in po tlakovcih pred vhodom izgleda kot kri, grafit levo od vhoda pa jasno izpričuje, kaj želi njegov_a avtor_ica istospolno usmerjenim someščankam in someščanom. Stopnja nasilja v obeh primerih je fatalna, smrtna.
A ob tem nikakor ni nepomembno, da se za vrati skriva knjigarna. Po definiciji je knjigarna prostor neukročene misli, Mariborka pa že od svojega nastanka goji veselje do srečevanj in debate. Branje knjig tako držo vzpodbuja in opremi z ustreznimi znanji; v tem oziru je, tudi s svojimi dogodki, knjigarna gojilnica kritične misli. In kot taka seveda komu, ki ima raje argument moči kot moč argumenta, trn v peti.
S čimer pridemo do ključne točke: elastičnosti družbenega tkiva. Ta se od mikrookolja do mikrookolja razlikuje, je pa od njegove prožnosti lahko odvisno preživetje manjših neodvisnih inštitucij, kakršna je, na primer, naša knjigarna. Maribor ima še vedno zdravo jedro, del njegove nepolnoletne in komaj polnoletne populacije pa se radikalizira. In zato je vlaganje v kulturo prav tu toliko bolj pomembno, vlaganje v »mehko tkivo« nasploh – ker je mladim ljudem v tem spufanem okolju treba dati smisel in orientir. Poskrbeti moramo, da se bodo imeli mladi v mestu kam dati, in da ta kam ne bo izključno fitnes. Zdravo telo predpostavlja tudi zdrav duh, mesto pa ta čas, ko gre za mlade, pretirano skrbi za prvo in absolutno premalo za slednjega.
Posledica tega stanja je tudi »Galerija Agresija« na pročelju Mariborke. Ki bo tam ostala. Namreč v opomin. Ker je na nekatere rane, ko so zadane, treba opozarjati vsak dan in vedno znova. Napad na knjigarno namreč nikakor ni napad zgolj nanjo, napadeno je vse, kar knjigarna, katerakoli, v družbi predstavlja.
Na mesto še vedno gledam z izrazito simpatijo, le da od junija 2024 to gledanje izvajam tudi čez rame. Tu od takrat, od prvega napada na zastavo, izobešeno pred knjigarno v podporo boju za enakopravnost vseh manjšin, ne živim več mirno. Vsi ti napadi so mi za vselej ukradli mir, ki sem ga v mestu imela, ko sem se vanj preselila. Ne zamerim mu, razumem, da je to del njegovega ustroja, kar, jasno, obžalujem, me pa ne plaši (več).
Ne pomeni pa to, da sem se s takim stanjem sprijaznila. Rdeča barva na vratih knjigarne, mislim, ni nekaj, s čimer se človek lahko kadarkoli sprijazni. Zato sem prepričana, da je knjigarna, kakršna je Mariborka, v Mariboru nujno potrebna – četudi (komu) kot bruno v očesu. In zato smo jo odprle tudi danes ... sicer z rahlo zamudo zaradi policijskega postopka, a smo jo. In jo bomo jutri znova.
V imenu založbe se iskreno zahvaljujem vsem medijem, ki so in še bodo poročali o napadu. Res iz srca pa bi se rada na koncu tega zapisa zahvalila tudi vsem, ki ste nam danes prišle_i izrazit podporo in solidarnost, vsem, ki ste nam pisale_i, klicale_i. Bilo vas je ogromno in v nasprotju z napadi junija 2024, ko smo se prvih par dni počutile izjemno same, se tokrat nismo niti za sekundo. Nemogoče je opisati, kaj v takih trenutkih kolektivu, kakršen je naš, pomeni podpora skupnosti. Hvala v imenu vseh nas, cele založbe, še posebej pa nas v Mariboru.
Ko je policija odšla in smo v knjigarno lahko vstopile, sem prižgala luči in na ves glas zavrtela komad I'm Still Standing Elton Johna. Na tablo zunaj, kamor z Ivo običajno piševa pesmi, sem napisala prve tri besede, ki so mi prišle na misel. Nikamor ne gremo.«
Anja Zag Golob
