Foto: Jure Banfi
Zgodba Romane in Venčeslava je ena tistih, pri katerih dojamemo, da je le en trenutek dovolj, da nam spremeni življenje. Skok v vodo, koma, paraliza, postavljanje na noge, skrb za partnerja in lekcija, kako drago je življenje.

Romana in Venčeslav Bezjak prihajata iz prleške vasice Mihovci pri Veliki Nedelji. Pred osmimi leti se jima je življenje, z le enim skokom v moje, obrnilo na glavo.

Njuna zgodba je ena tistih, ki imajo srečen konec. Venčeslav je po nesrečnem skoku ostal s trajnimi posledicami, a na življenje gledata pozitivno. Skoka ne jemljeta kot nesrečo - usoda tako breme naloži le tistim, ki se lahko s tem spopadejo, pravita. 

Le en skok v morje, celo zadnji skok tistega dopusta, ki se je približeval h koncu, je bil dovolj, da se je Romani in Venčeslavu spremenilo življenje. Le trenutek je povzročil nepričakovane posledice. 

Skok na dopustu 

Pred osmimi leti se je družina odpravila na morje. V Nerezinah so preživljali vroče dni, ko sta se Venčeslav in sin Matej odpravila še zadnjič na plažo, na zadnji skok v morje, preden se odpravijo proti domu. Skočila sta oba. 

Po skoku pa tišina, mravljinci v telesu, paraliza. Komaj osemletni Matej ga je obrnil na vodi, da je lahko zadihal. Spravili so ga na obalo, a hitro je bilo jasno, da je nujna medicinska oskrba.

»Mravljinci. Mravljinci so šli od glave do nog. Tako kot elektrika,« se danes spominja Venčeslav. Zavedal se je dogajanja okoli sebe, možgani so opravljali funkcijo, telo je odpovedovalo. 

Zdravniki v Reki so ob prihodu v bolnišnico začeli z operacijo, družina pa je lahko le čakala. Sledila je ponovna pot na otok, pakiranje, pa vračanje v bolnišnico. Vmes pa mukotrpno čakanje na novice iz bolnišnice. 

»Gospođo, dali vi znate, što ovo za vas sad znači?« 

Besede, ki jih je zdravnica izgovorila ob prihodu Romane po operaciji. Veste, kaj to za vas pomeni? Gospod bo rastlina, je nadaljevala zdravnica. »Ja, bomo že nekako,« je takrat pritrdila Romana. In so. 

Časa za sprijaznjenje ni bilo veliko, sledili so postopki prestavljanja Venčeslava iz Hrvaške nazaj domov, v Slovenijo. Takrat je bil še v komi. Zavarovanje v tujini je krilo le nujno pomoč, torej operacijo. Zdravniki ga zaradi stanja niso pustili iz bolnišnice, če ga ne bi domov spravili s helikopterskim prevozom. Stroški tega so za navadne smrtnike nedosegljivi. 

Pomoč ji je ponudil takratni primarij v reški bolnišnici, po spletu okoliščin Prekmurec. Po petih dneh v bolnišnici je Romani uspelo, da so ga z reševalnim vozilom lahko spravili do mariborskega kliničnega centra. Tam so ugotovili, da je v bolnišnici dobil pljučno bakterijo. 

Romana in sin Matej sta ga obiskovala vsak dan. Romana je morala nositi skafander, deček pa očeta ni smel obiskati. 

»Mama, je ata umrl?« Vprašanje takrat osemletnega Mateja, ker očeta ni smel videti. Po prošnjah Romane zdravnikov je lahko očeta pogledal skozi okno v vratih. 

Življenje se je obrnilo ... na boljše 

Romana med smehljajem razlaga, za kakšne reči se včasih sporečemo. Zdaj jima življenje poteka drugače. Taka nesreča postavi situacije v perspektivo, pomembne postanejo bolj preproste reči. 

»Življenje se nam je obrnilo tako in drugače, pa bom rekla na boljše. Na boljše,« poudari Romana.

Spoznala sta mnogo novih prijateljev, ohranila sta pomembna stara prijateljstva, Venčeslav pa ni dovolil, da bi ga nesreča ustavila. Že pred nesrečo je bil strasten lovec, hodil je na ribičijo, to dela še danes.

Z lovskimi prijatelji se odpravi na prežo, tam sedi, hitro po nesreči pa je že uspel dobiti novo trofejo. Predaja ni bila beseda, ki bi bila del njunega slovarja. 

Po nesreči je začel streljati tudi na glinaste golobe. 

Romana je zdaj že tri leta Venčeslavova osebna asistentka. Pred tem je zmeraj delala, zato je bila odločitev, da bo odslej doma z možem, težka. Ni vedela, kako bo to vplivalo nanjo, tudi psihično. Danes odločitve niti za trenutek ne obžaluje. 

Glavnina okrevanja je potekala v rehabilitacijskem centru Soča

Venčeslav pove, da je glavnina okrevanja potekala v Soči. Najprej je bil tam neprekinjeno devet mesecev, nato mesec dni doma, pa ponovno tri mesece v Soči, spet dva tedna doma in spet tri mesece v rehabilitacijskem centru.

Poudari, da je v rehabilitacijskih postopkih aktivno sodeloval. 

Ko je končal s terapijami, se je odpravil v rehabilitacijski fitnes, kjer je lahko treniral po svojih najboljših močeh. 

Med pogovorom se spomni tudi prejšnje službe. Delal je na Perutnini Ptuj, ki jo je po koncu dela pogrešal. Že na Soči je dejal, da se želi vrniti v službo, vsaj za štiri ure, a se je moral hitro sprijazniti, da delal več ne bo. 

Pomoči okolice ne bosta pozabila 

Ko je prišlo do nesreče, pa sta bila deležna tudi gest, ki jih ne bosta nikoli pozabila. Od risbic, ki jih je dobil od Matejevih sošolcev, do sosedov in prijateljev, ki so poskrbeli za drva za zimo. 

Pomembna jima je že beseda, hvaležna sta bila za vsak izkaz podpore, vsako gesto, vsako pomoč. To večkrat poudarita. 

»Take stvari se zgodijo tistim, ki zmorejo,« znova doda Romana. 

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Komentarji (4)

SLO (ni preverjeno)

Pravijo da lovce čaka karma čeprav družini želim vse najboljše. Ni jim lahko.

Shiudjicu (ni preverjeno)

Temu kot vidi še ni dovolj karme,on bi še dale rad pobijal živali,Mrš !

Heh (ni preverjeno)

"Take stvari se zgodijo tistim, ki zmorejo"
Ja, tistim ki zmorejo biti tako neumni, da skačejo v vodo tja, kjer ne vidijo kaj je pod gladino. Tip je delal na perutnini ptuj in pijano streljal žvali. Če bi kakorkoli prostovoljil ali pomagal drugim, veš da bi novice to takoj omenile, da se nam še bolj smili - ampak tega ni delal. Kaj je toraj "zmogel"?

Kurbinsin (ni preverjeno)

Gimpl usrani potiskaj se zdaj do konec tvojega bednega kriplastega zivljenja

Starejše novice