Iz Tajvana ga je pot vodila v Slovenijo: Kadar ni človeške povezave, ne pridemo daleč

Ying-Lee Liao je svojih prvih trideset let preživel v rojstni otoški državi na vzhodni obali Azije, nato pa je Tajvan zapustil leta 2006, ko je odšel na študij v Anglijo.

Tam je leto in pol študiral umetnost, pot pa ga je vodila dalje v Anglijo, Kanado, Berlin, Francijo in Varšavo, dokler se ni pred devetimi meseci nastanil v Ljubljani. Tukaj nadaljuje z uresničevanjem svojih sanj: koncept 'originalnosti' želi preleviti v poslovni model.

Pred tem je kot grafični oblikovalec dolgo časa delal za različna podjetja, dokler se ni pred tremi leti odločil, da bo koncept originalnosti, ki ga snuje že od leta 2000, preizkusil s sistematičnim pristopom v praksi. 

Sebe imenuje 'originator', idejo originalnosti pa je opisal z besedami: »Je kot neke vrste samo-analiza ali samo-diagnoza. Poskušaš razumeti, kdo si in kaj si resnično želiš. Čez čas sem odkril, da se lahko ideja originalnosti aplicira na praktično karkoli.«

Vse vodi nazaj k originalnosti

Originalist je njegov življenjski projekt, ki združuje umetnike in njihova dela, vse pa povezuje originalnost:

»Trajalo je dolgo časa, da sem razvil sistem, kako vključiti vse vidike: od oblikovanja do produkcije in marketinga ter nazadnje do kupca. To je tudi razlog, zakaj sem prišel v Evropo - iščem modne oblikovalce. Svoj koncept bi sicer rad apliciral na vse oblike umetnosti, ampak trenutno sem se osredotočil na modo.«

Vse, kar počne, poskuša nasloviti nazaj na originalnost. Ta koncept se v njegovi glavi razteza vsak dan v najrazličnejših okoliščinah, saj se še uči, kako v tej smeri razmišljati, producirati in navezovati stike. 

»Verjamem, da če imaš nekaj, v kar verjameš in kar predstavlja tebe, je to najboljši način za ustvarjanje nečesa vrednega. V vsakem poslu pa želiš imeti nekaj, kar je vredno,« je Ying-Leejevo mišljenje.

V ospredje postavlja človeka

Obstaja veliko služb, kjer človek preživi veliko časa, ampak njegova vrednota ni prepoznana, zato se mu zdi pomembno, da je pri vsaki znamki v ospredju človek, pripoveduje dalje. »Poslovanje je veščina, je jezik … je nekaj zelo drugačnega od tega, kar sem počel včasih, torej oblikoval stvari po naročilu.« 

Vendar pa se mora najprej naučiti, kako se posluje, da lahko začne oblikovati, izdelovati in izdelke prodajati glede na ta svoj koncept. Trenutno dela na treh projektih in nobeden od njih še ne ustvarja dobička, vendar če bo šlo vse po načrtu, bo začel služiti denar, ko pride do konca celotnega postopka: 

»Nenazadnje pa verjamem, da je najpomembnejši del izkušnja sama. Samo z dovoljšno mero izkušenj lahko svojo idejo apliciramo na poslovni svet. Drugače lahko veliko ocenjuješ in načrtuješ, ampak to nikoli ni tako natančno, kot se izkaže v praksi.«

Težko je spoznati lokalne prebivalce

Selitev v Ljubljano ni bila tako enostavna, kot je bilo v preteklosti seljenje v Anglijo in Kanado. Bariero jezika je premagal s pomočjo agenta, ki mu je pomagal pridobiti dovoljenje za prebivanje v Sloveniji.

V Ljubljani tako ob prihodu ni poznal nikogar in ravno spoznavanje ljudi mu povzroča največ preglavic. 

»Zelo težko je spoznati ljudi, še posebej lokalne prebivalce. Ne zato, ker jih ne bi srečeval – težje je ohraniti stik po prvem druženju. Morda je potrebno več časa in potrpljenja,« je svojo izkušnjo o selitvi delil Ying-Lee.

Zadržanost Slovencev opaža tudi pri sami tehniki, kako pristopamo do drugih ljudi, še posebej kadar gre za višje uradnike. Medtem ko je Ying-Leejevo mnenje, da lahko vsak direktno pristopi do vsakega, opaža, da Slovenci raje najprej izdelamo strategijo, kako bomo k nekomu pristopili, ob tem pa si že delamo predstave o tem, kako bo ta oseba reagirala.

»S tem se ne osredotočamo na to, kaj se dogaja v tem trenutku. Zakaj zapravljati čas z ugibanjem? Dokler smo jasni v svoji ponudbi, gre težko kaj zares narobe. Če deluje, deluje, in če ne deluje, greš naprej,« je povzel svoje mišljenje in dodal, da v življenju preveč kompliciramo. 

Je v Ljubljani občutil diskriminacijo?

Nekaj vezi mu je v Ljubljani sicer uspelo vzpostaviti. Počasi se počuti vedno bolj sprejetega: »Spoznavam ljudi, ki so zelo pripravljeni pomagati in sodelovati. Korak za korakom dobivam občutek, da nekam spadam. Sem del skupin, kjer se počutim udobno. Začelo se je kot poslovna povezava, vendar se sčasoma razvija v več kot to in postaja človeška povezava. To se mi zdi zelo pomembno, saj kadar ni človeške povezave, ne pridemo daleč.«

V Ljubljani se v slabem letu dni še ni srečal z diskriminacijo ali obsojanjem, težave ima zgolj z nekaj lokalnimi živalmi:

»Nekatere mačke me ne marajo. Ne vem, zakaj. Tri mačke srečam vsakič, ko se napotim proti domu in zavijem mimo Narodne galerije. 

Večino časa sedijo tam in ne počnejo nič. Poskušam se spoprijateljiti z njimi, ampak po pol leta še kar nisem dobil nobenega odziva od njih. Imel sem tudi problem z golobom. Tukaj kar zletijo proti tebi. Ni to nekoliko nevarno? Takih golobov še nisem videl nikjer drugje.«

Če je pomembno, to enostavno moraš narediti

Čuti, da je praktična uporaba njegovega koncepta v poslovnem svetu ena najpomembnejših stvari, ki jih mora narediti, zato je odločen najti način, da mu uspe, pa četudi ga bo našel v drugem mestu z drugimi ljudmi in drugimi izdelki:

»Čisto vsakemu človeku, ki ga srečam, predstavim svoj načrt. Včasih se iz tega kaj izcimi, včasih se pač ne. Ampak je vse v redu, ker je to samo praksa. Čez čas upam, da bo postalo bolj učinkovito.«

Svojo potrpežljivost je izuril z mišljenjem o dolgoročnih ciljih: »Če hočeš ustvariti lastno avtomobilsko znamko, potrebuješ čas in vizijo, drugače ti ne bo uspelo. Vsakič, ko ti spodleti, se moraš vrniti nazaj k ideji, jo preučiti in poskusiti znova. Če odnehaš ob prvem spodrsljaju, ti seveda ne bo uspelo.«

Na vprašanje, ali ga je strah, da mu na koncu vseeno ne bi uspelo, pa odgovarja, da je to strah vsakega izmed nas: »Vsakega je strah, da bi mu spodletelo. Odvisno je samo od tega, kakšen izziv si zadaš in kako se z njim soočaš. Veliko ljudi se poskuša izogniti izzivom. 

Jaz jih imam rad. Vedno pomislim, kaj storiti: Nekaj, kar je lažje, ali nekaj, kar je pomembno? Če je pomembno, to enostavno moraš storiti. Tudi če se nečemu izogibaš, še ne pomeni, da bo vedno lahko. Bolje je, če se s tem enostavno soočimo.«

Vse se vrne k notranjemu stanju osebe

Ko je bil mlajši, mu poslovni svet sploh ni bil všeč. Poslovneže je imel za tiste ljudi, ki so vedno zelo točni, ampak poskušajo samo goljufati, izkoristiti druge ljudi in na splošno niso pošteni:

»Kasneje sem začel z bolj odprtim umom spoznavati, za kaj se pravzaprav gre. Poslovni svet obstaja tudi v naravi, že samo ekosistem s čebelo in rožami lahko prevedemo v poslovni jezik, čeprav gre tam za poslovanje brez valute.«

Predvsem je prepričan, da se na koncu vse vrne nazaj k notranjemu stanju osebe. Naša notranja stanja pa se med seboj razlikujejo in od vsakega posameznika je odvisno, na kateri točki razvoja je: 

»Oseba mora najprej postati originalna, da se lahko ta originalnost prevede v izdelek. Originalnosti se ne da ponarediti. Osredotočenost ne sme biti najprej na izdelku in nato na osebi, čeprav se to zdi najlažje. Če nam je bolj mar za stvar kot za osebo, se moramo vprašati, kje je naša prioriteta? Menim, da se moramo vedno znova vrniti k človeku in pogledati sami vase.«

Osamljen na poti

Na svojo pot se je podal povsem sam, čeprav to s seboj prinaša tudi osamljenost. Spominja se dneva, ko se je 12 ur sprehajal po južni obali Anglije in si rekel, da če tega ne naredi zdaj in to sam, potem mu nikoli ne bo uspelo. 

Večino časa osamljenosti sicer ne občuti, ker je nenehno zaposlen: »Kadar pa nimam polnih rok dela, poskušam svoje občutke spraviti v kreacijo. Skladam glasbo ali poskušam najti ljudi, s katerimi se lahko povežem. Prijatelje imam v različnih časovnih pasovih, zato lahko vedno najdem nekoga za pogovor.«

Toda njegova osamljenost ne izhaja nujno iz tega, da je v danem trenutku sam, temveč ga muči predvsem dejstvo, da je težko spoznati ljudi, ob katerih imaš občutek, da te razumejo in sprejemajo: 

»Večina ljudi te sprejema na podlagi tega, kaj si v življenju dosegel, in ne glede na to, kdo si ti kot oseba. To me zelo moti, ker se mi zdi, da če ničesar ne dosežem, ne bom imel nikogar. Ampak točno to nas je naučila naša izobrazba: Če dobiš dobro službo, če si visoko ocenjen, potem si dober, drugače se moraš za to še naprej boriti.« 

Na srečo je sam vendarle našel nekaj prijateljev, za katere verjame, da ga sprejemajo točno takega, kakršen je – njega kot osebo.

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.