Igor Plohl si je že od nekdaj želel postati učitelj. Leta 2003 je tako tudi diplomiral na Pedagoški fakulteti v Mariboru in postal profesor geografije in sociologije.
Z navdušenjem in velikim pedagoškim zanosom je nato začel svojo pot kot učitelj pripravnik na Osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru, kasneje pa je dobil še priložnost dela z najmlajšimi učenci.
Zaposlen je bil tudi na Osnovni šoli Cankova na Goričkem, kjer je opravljal delo razrednika. Poleg pedagoškega dela v šoli je v času počitnic opravljal še delo vzgojitelja v Poreču v okviru Zveze prijateljev mladine Maribor.
»To so bili čudoviti časi, ko je bila hoja samoumevna in svet na dlani. V prostem času sem zelo rad kolesaril, planinaril, se družil s prijatelji in potoval. Če povzamem, to so bila moja najlepša leta, brezskrbna, delovna, polna energije in sreče,« se svojega življenja pred nesrečo spominja Igor Plohl.
Nato pa je sledil usoden preobrat in začetek popolnoma drugačnega življenja.
Usoden padec z lestve povzročil hudo poškodbo hrbtenjače
Nadobudnega učitelja je pri zgolj 29 letih zaznamovala huda nesreča, ki je popolnoma spremenila njegovo življenje. Padec z lestve je privedel do hude poškodbe hrbtenjače.
»Usodna nesreča, ki me je za vedno zaznamovala, se je zgodila 25. junija leta 2008. Pri starših sem pomagal pri popravilu strehe, katero je razkrilo zaradi hudega neurja. Ko smo z bratoma in očetom že skoraj končali, se mi je na lestvi zlomil klin.
Naenkrat mi je tik pod streho zmanjkalo tal pod nogami, padel sem približno tri metre globoko. Na žalost je bil padec tako neroden, da sem si pri tem zdrobil 12 prstnih vretenc in zlomil prvo ledveno vretence.
Huda poškodba vretenc pa je nato pomenila tudi močno poškodbo hrbtenjače,« razlaga Plohl o hudi nesreči.
Okrevanje je bilo boleče in dolgotrajno
Ker gre za hudo poškodbo, je sledilo težko okrevanje s pogosto neznosnimi bolečinami. Igorja so sicer takoj po nesreči prepeljali v Univerzitetni klinični center Maribor, kjer je bil še isti dan prvič operiran.
»Operacija je bila dolga in zahtevna, saj so mi morali s ploščicami in vijaki stabilizirati hrbtenico s hrbtne strani. Nekaj dni po operaciji so se mi pojavile izjemno hude nevropatske bolečine, tudi takšne, da izgubiš zavest ali pa zblazniš. Ves čas so me silovito bolele noge, čeprav jih nisem mogel premikati, niti jih nisem čutil,« opisuje Plohl.
Po enem mesecu v mariborski bolnišnici so ga premestili v Sočo, kjer je, kot razloži, upal na popolno okrevanje ter vsaj nekolikšno ublažitev bolečin, a so mu bolečine lajšali le s tabletami, ki pa niso bile posebej učinkovite, imele pa so veliko stranskih učinkov.
»V novembru je potem sledila še druga operacija hrbtenice, saj so jo morali stabilizirati še s trebušne strani. Ta operacija je bila še zahtevnejša od prve, izboljšanja stanja na področju senzibilnosti nog, njihove gibljivosti ali na področju nevropatskih bolečin pa na žalost ni prinesla. Domov sem se tako vrnil na invalidskem vozičku, po osmih mesecih rehabilitacije,« še doda.
V Soči in kasneje doma se je tako Igor s pomočjo kolegov paraplegikov in tetraplegikov začel učiti živeti s posledicami poškodbe hrbtenjače, ki pa ne pomenijo le nezmožnosti hoje, ampak tudi številne druge težave pri vsakodnevnih opravilih.
»Še vedno gojim upanje, da bom nekoč hodil«
Glede na to, da Igor Plohl pred nesrečo ni bil na invalidskem vozičku, je bila to zanj velika sprememba. Povprašali smo ga o tem, kako se spoprijeti s takšno nesrečo in dejstvom, da je naenkrat življenje popolnoma drugačno.
Kot nam zaupa, še danes ni sprejel tega, da po nesreči, ki se je zgodila leta 2008, ne more več hoditi. Še vedno išče različne možnosti in goji upanje do tega, da bi lahko bilo morda nekoč drugače in bi spet hodil.
»Na invalidskem vozičku sem se naučil živeti, to pa ne pomeni, da sem se kar sprijaznil z njim. Še vedno gojim upanje, da bom nekoč hodil,« nam zaupa.
V vseh teh letih po nesreči je Plohl preizkusil različne možnosti uradnega in neuradnega zdravljenja. Ogromno denarja je šlo tudi za razne bioenergetike in druge alternativne terapevte, ki pa niso prinesli velikega preboja na področju gibljivosti nog, a ga to pri njegovem upanju ni ustavilo.
Danes je hvaležen predvsem za to, da se je z vozičkom naučil živeti in da so se mu nevropatske bolečine bistveno zmanjšale.
»V naravi človeka je, da preizkusi vse, kar bi mu morebiti lahko pomagalo. Po tej poti sem šel tudi sam, saj si nisem želel nekoč očitati, da nisem naredil vsega, kar je bilo v moji moči. Danes lahko brez slabe vesti vsakemu povem, da je za mano na stotine raznih terapij, ki pa hrbtenjače niso pozdravile v tolikšni meri, da bi lahko hodil,« pojasni Plohl.
Če je nekdo na vozičku, to še ne pomeni, da je manj vreden, dobrosrčen ali inteligenten
Ljudje na vozičku spadajo v okolju pogosto med drugačne, morda celo nekoliko stigmatizirane osebe ali pa jih ostali celo pomilujejo. Kako se ob tem počutijo tisti, ki to doživljajo?
Plohl razloži, da se kljub temu, da v okolici z vozičkom izstopa, s tem ne obremenjuje, kakršnegakoli pomilovanja ljudi pa ne mara.
»Imam srečo, da si s tem, kako me drugi vidijo na vozičku, pretirano ne belim glave. Voziček je pač moj pomočnik oziroma gibalni pripomoček, ki mi je po nesreči vrnil veliko svobode.
Zavedam se, da me nekateri zaradi vozička pomilujejo. Tega ne maram in takšnim ljudem se izognem, če se le da. Res pa je, da to ni vedno mogoče, ker bi potem moral preživeti ves čas med stenami,« je jasen.
Ko srečate nekoga, ki je na vozičku zato raje od pomilovanja, pristopite brez stereotipov in spoznajte to osebo, morda vas lahko celo preseneti.
»Najraje vidim, da drugi k meni pristopijo brez stereotipov. Čeprav nekatere ljudi spremlja invalidski voziček, to ne pomeni, da so zaradi tega kaj manj vredni, dobrosrčni, inteligentni ali pripravljeni prispevati družbi po svojih najboljših močeh,« še doda Plohl.
Svojo zgodbo pretvoril v avtobiografski roman in zanimive slikanice
Kljub temu da se je s svojo usodo sprva težko sprijaznil, pa lahko danes reče, da mu je ta zgodba v navdih. Iz nje je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si!, v katerem iskreno, neposredno in brez olepševanja spregovori o svojih dveh letih po nesreči.
»Marsikdo mi pove, da se ga je knjiga globoko dotaknila in da je zaznamoval tiste bralne dni s solzami,« pravi.
Poleg avtobiografskega romana se je njegovo literarno ustvarjanje nadaljevalo predvsem s slikanicami, ki prav tako na nek način ponazarjajo njegovo nesrečo.
Leta 2009 je tako izšla njegova prva slikanica z naslovom Lev Rogi – sreča v nesreči. Tej slikanici pa so se nato pridružile še Lev Rogi najde srečo, Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah, Lev Rogi v Afriki in letos Lev Rogi premaguje ovire.
»V slikanicah o levu Rogiju (Rogi je anagram besede Igor) otroke in njihove starše na pozitiven in optimističen način ozaveščam o invalidnosti in drugačnosti. Tudi lev Rogi si ne želi, da bi ga kdorkoli pomiloval. Raje je s svojim življenjem vzgled in drugim pomaga v težkih trenutkih ali ob življenjskih preizkušnjah.
Otrokom rad povem, da smo invalidi ljudje kot vsi ostali. Tudi mi smo veseli uspehov in tudi mi smo žalostni, ko nam ne gre vse po načrtih, smo bolni ali nas kaj boli,« pojasni Plohl.
Kljub nesreči dobil priložnost in ponovno poučuje
Kot še poudari Plohl, je bilo zanj ustvarjanje literature terapevtsko, pomagalo mu je predelati najhujše trenutke v življenju in ponovno začeti s poučevanjem.
»Poleg tega pa so mi knjige vnovično odprle pot v šolski prostor, ko sem se bal, da je biti učitelj na invalidskem vozičku misija nemogoče. Do danes sem tako opravil že več kot 200 predstavitev svojih knjig in svoje življenjske zgodbe. Ti nastopi me velikokrat navdahnejo s pozitivno energijo, veseljem in voljo do dela in ne navsezadnje tudi življenja,« doda.
Poleg predstavitev se mu je po opravljenih terapijah in okrevanju ponudila tudi priložnost, da se je zaposlil za polovični delovni čas kot učitelj v bolnišnični šoli Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, ki je enota Osnovne šole Bojana Ilicha Maribor, kjer je delal že prej.
Danes tako v Univezitetnem kliničnem centru Maribor poučuje učence na Oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo.
»Ne obupati! Tudi na invalidskem vozičku je mogoče živeti polno življenje«
Tovrstna poškodba po nesreči pa še zdaleč ni edina in marsikomu povzroča oteženo življenje. Plohl ob tem vsem, ki doživljajo podobno poškodbo in spoprijemanje z življenjem na invalidskem vozičku, svetuje predvsem to, da ne smejo obupati in da se morajo naučiti živeti s poškodbo in invalidskim vozičkom.
Sčasoma je, po njegovih besedah, za posameznika in okolje, v katerem biva odločilno tudi, da postane čim bolj samostojen in neodvisen.
»Mnogi paraplegiki živimo samostojno in neodvisno oziroma imamo pomoč pri tistih opravilih, ki jih sami ne zmoremo. Tudi na invalidskem vozičku je mogoče živeti polno življenje, pa čeprav z omejitvami.
Če nečesa več ne zmoreš, se je treba osredotočiti na vse tisto, kar ti še zmeraj gre. Itak tudi zdravi ljudje in brez gibalne oviranosti ves čas živijo z nekimi objektivnimi mejami, saj pač živimo v svetu omejenih možnosti,« poudari Plohl.
Kolesari, vozi avtomobil in potuje
Čeprav je na vozičku, se Plohl še vedno veliko ukvarja s športom, s kolesom na ročni pogon raziskuje lepote narave po celotni Sloveniji.
Vozi prilagojen osebni avtomobil. Zelo rad tudi potuje, leta 2019 je s prijateljema potoval celo v severno Tanzanijo.
»Zelo rad potujem. Zadnje veliko potovanje je bilo leta 2019, ko sem s prijateljema potoval v severno Tanzanijo, kjer smo si ogledali masajsko vas Olpopongi. Vrhunec potovanja pa je predstavljal safari v narodnih parkih Lake Manyara, Ngorongoro in Tarangire.
Izjemno rad tudi kolesarim s kolesom na ročni pogon; najraje po urejenih kolesarskih poteh. Letos sem tako kolesaril ob reki Muri v Avstriji, na Parenzani ob obali, med Rogaško Slatino in Podčetrtkom ter ne vem kolikokrat po Slovenskih Goricah,« navdušeno razlaga Plohl.
O svojih načrtih in ciljih za naprej pa pove: »Naučil sem se, da si nima smisla delati velikih načrtov, ker življenje na koncu vse obrne po svoje. Vsekakor se bom dodatno izobraževal na literarnem področju. Najbolj od vsega pa si želim, da bi bil čim bolj zdrav in bi lahko še dolgo opravljal svoje poslanstvo, ki ga je začel tisti zlomljeni klin 25. junija pred 14 leti.«
Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
