Nogometno prvenstvo je s koncem minule sezone izgubilo strelskega rekorderja Marcosa Tavaresa, bogato kariero pa je pred dnevi sklenil tudi Bojan Čudič, najboljši strelec rokometne lige.

Bojan Čudič - Hugo je ime, ki ga spremljevalcem rokometa ni potrebno podrobno predstavljati. Z legendo ormoškega kluba in rekorderjem slovenske lige smo se pogovarjali ob zaključku bogate kariere.

Čeprav gre za Celjana, je v skoraj dveh desetletjih zvestobe postal prava ikona ormoškega kluba, barve katerega je branil neverjetnih 19 sezon in v tem času postal tudi najboljši strelec rokometne lige.

Rekordi so za to, da se rušijo

Z 2522 goli je rekorder slovenskega prvenstva. Konec maja, ko se je na čustveni tekmi v Dvorani Hardek poslovil od igralke kariere, je v statistiko dodal še zadnja dva zadetka.

»Tisti, ki me poznajo, vedo, da mi asistenca včasih pomeni več kot gol. Dolgo sem igral, bilo je nekaj sezon, ko so me potrebovali za doseganje zadetkov, veliko je bilo tudi sedemmetrovk. 

Rekord mi veliko pomeni, ni pa to bila nikoli prioriteta moje kariere. Verjetno ga bo res težko porušiti, vendar so rekordi za to, da se rušijo, čas bo pokazal svoje,« je za Ptujinfo uvodoma dejal Bojan Čudič.

Nogomet ostal brez Tavaresa, rokomet izgubil Čudiča

»Vedno bom povezan z Rokometnim klubom Ormož, čas pa bo pokazal, koliko bom delal. Nekakšna vez pa bo zagotovo ostala.

S predsednikom Grabovcem smo se dogovorili, da bom nekakšna vez. Imam zelo dober odnos z igralci, trenerjem in upravo. Mislim, da sem pravi človek za to, da lahko povežem to področje,« Čudič pravi o novi vlogi.

Celjan tako ostaja del rokometne zgodbe, ki je v Ormožu tema številka ena, vsaj ko gre za šport. Ormožani so postali stalnica prvoligaške druščine, Bojan Čudič pa je bil dolga leta prvo ime kluba.

Podobno velja tudi za Marcosa Tavaresa, ki je - tako kot je Čudič ikona Jeruzalema Ormoža - legenda Maribora. Veže ju tudi to, da sta rekorderja v svojih ligah, oba pa sta kariero sklenila v letu 2022:

»Tavares je velika legenda, najboljši strelec slovenskega nogometa. Rad spremljam naš nogomet, tudi tekme Tavaresa. Kapo dol za vse, kar je naredil. Poklopilo se je tako, da sva končala v istem letu.«

Devetnajst let vsakodnevno iz Celja

»Avto se je v tem času iz Celja do Ormoža peljal že skoraj sam,« v smehu priznava organizator igre, ki se je Ormožu pridružil še kot mladenič, z leti pa je postal ljubljenec navijačev in kapetan ekipe.

Ker si je dom in družino ustvaril v rodnem Celju, se je praktično vsakodnevno vozil v Ormož. V šali bi lahko zapisali, da je z vožnjo na treninge in tekme nekajkrat obkrožil tudi ekvator.

V skoraj dveh desetletjih skupne zgodbe je nastalo veliko spominov. Tudi sami smo pri zastavljanju tega vprašanja pričakovali, da ne bo enostavno izluščiti zgolj enega dosežka.

»Težko je izbrati zgolj nekaj, niti približno. Zgodilo se je veliko lepih stvari, tudi nekaj slabih, na srečo pa je bilo veliko, veliko več lepega. 

V lepem spominu ohranjam tretje mesto, mislim, da v drugi sezone med prvoligaše, pa uvrstitev na zaključni pokalni turnir četverice, trikrat smo bili tretji. 

Pomnim tudi evropske tekme, veliko vsega je še, je pa težko strniti. Spominov je toliko, da bi lahko napisal tri knjige,« pravi 38-letnik, ki pa kljub vsemu - vsaj zaenkrat - ne razmišlja o biografiji.

Še zadnjič v Evropi

Letošnja sezona je bila tudi za ormoški klub nekaj posebnega. Ne zgolj slovo rokometne legende, Dvorana Hardek je po 16 letih spet gostila evropski tekmi.

Moč ormoških navijačev so dodobra spoznali rokometaši islandskega Selfossa, medtem ko je bil švicarski Suhr previsoka ovira. 

Je bil tudi povratek v evropska tekmovanja za našega sogovornika jeziček na tehtnici, da kariero zaključi tudi z novim mednarodnim vrhuncem?

»Ne, že prej sem razmišljal o tem. V letošnji sezoni se je prvič porodila misel, da je morda dovolj in da športne copate obesim na klin. Rekel sem, da s tem ne bom odlašal. 

Če bi me klub še potreboval, bi brez težav podaljšal, vendar je Tilen Kosi ostal v klubu in zato je pravi čas, da se umaknem. Če bi šla oba naenkrat, bi bila vrzel velika, čeprav bo Gašper Hebar to zapolnil z lahkoto. 

Evropske tekme pa so bile eden od vrhuncev. Bilo jih je nekaj, letošnje pa so bile prvi od niza vrhuncev za zdajšnjo generacijo. Soigralci, s katerimi smo prvič igrali v Evropi, pa že nekaj ne igrajo več.«

Na zadnji tekmi serija presenečenj

Iz generacije, s katero se je prvič predstavil na mednarodnem odru, igra le še Marko Bezjak, zanimivo pa je, da si je tedaj garderobo delil tudi z zdajšnjim predsednikom kluba Mladenom Grabovcem.

Še prej, ko je igral za matično Celje, si je dvorano delil tudi z Alešem Pajovičem. Zdaj selektor reprezentance Avstrije, o katerem Čudič govori z izbranimi besedami, je dolgoletnega prijatelja spremljal na poslovilni tekmi s Koprom.

V Dvorani Hardek se je zbralo veliko prijateljev, tako pred kot tudi po koncu tekme pa ni manjkalo takšnih in drugačnih presenečenj:

»Vse skupaj je bilo veliko presenečenje, lahko povem, da za večino dogodkov nisem niti vedel. Nihče mi ni nič izdal. 

Iz Celja je prišlo okrog 30 prijateljev, pa so do tekme vsi imeli izgovore, da ne morejo priti v Ormož. Presenečenja so si sledila, od prihoda s hčerkami na igrišče in govora hčerke. 

Bil je pravi čustveni vrtiljak. Na tekmi sem se še dobro držal, ko pa sem po tekmi podoživljal občutke, sem jokal še dva dneva. Hvala vsem, ki so imeli prste pri tem.«

Navijači imajo posebno mesto

»Odnosa z navijači ne bom nikoli pozabil, od mojega prvega dneva v Ormožu so bili z nami. So nepogrešljiv člen, brez njih vse skupaj ne bi imelo pravega smisla. 

Naši dvorani dajejo čar, tudi igralci drugih klubov priznavajo, da jim je lepo igrati pri nas. Tukaj se vedno nekaj dogaja, dvorana je polna, vzdušje je odlično. 

Tudi če gledalci ne navijajo zate, je veliko boljše igrati kot pa med epidemijo koronavirusa, ko so morale biti dvorane prazne. Takrat je bilo res težko igrati in upam, da se to ne ponovi,« si želi Čudič.

Tako - glasno in polno - je bilo tudi konec maja, na tekmi s Koprom, ko je Bojan Čudič na parket še zadnjič zakorakal v vlogi rokometaša.

Nekaj dni po poslovilni tekmi priznava, da je bilo to srečanje zahtevno predvsem iz psihološkega vidika. Čustev namreč ni bilo možno odmisliti:

»Zagotovo je bila to čustveno najzahtevnejša tekma. Hočeš ali nočeš, je bil rezultat podzavestno v drugem planu, čeprav smo želeli zmagati. Osvojili smo točko, je pa bilo v glavi prisotno tudi to, da gre za zadnjo tekmo kariere. 

Veliko je bilo misli na preteklost in prihodnost, pravi vrtiljak čustev. Si pa ne bi mogel bolje zamisliti zadnje tekme in tega, kar so mi pripravili klub, navijači, soigralci, družina in prijatelji. To je bilo vrhunsko.«

Zabil bratu in Trebanjcem pokvaril možnosti za naslov

»V domači dvorani smo veliko bolj neugodni kot v gosteh. Navijači dajo dodaten zagon in veter v hrbet, tudi druge ekipe se nas na Hardeku malce bojijo. 

Tisti, ki se nas tukaj ne bojijo, verjetno v Ormožu še niso zmagali, takšne nasprotnike imamo najrajši, vendar ni več veliko takšnih,« pravi dolgoletni znanec Dvorane Hardek.

Izpostavlja tudi dejstvo, da so s soigralci v 19 letih igranja v prvoligaši konkurenci premagali vse klube, tudi Celje in Gorenje, še posebej nevarni pa so bili pred domačimi navijači.

V Ormožu so se v zadnji sezoni opekli tudi Trebanjci in morda prav po zaslugi poraza v Dvorani Hardek zapravili možnosti za zgodovinski naslov državnega prvaka.

Usoda je hotela, da je odločilni zadetek dosegel prav Bojan, za nameček je ob koncu tekme s črte sedmih metrov premagal mlajšega brata Aljošo Čudiča:

»Vedel sem, da Trebanjcem zmaga v Ormožu pomeni odprt boj za naslov državnega prvaka, vendar sem bil vedno športnik od glave do pete. Potrebno je iti pošteno, ker se vse enkrat vrne. 

Tudi brat ni ničesar zameril, vsak je skušal dati vse od sebe. Aljoša je želel braniti strel, sam pa sem imel več sreče in zabil gol. Zagotovo pa je bila to najtežja sedemmetrovka kariere.«

Bojan ali Hugo?

»Hugo sem že iz otroških let, vzdevek mi je nadel prijatelj pred blokom. Ne vem, zakaj točno, vendar se me drži že lep čas,« pravi o svojem nadimku, ki se ga je v tem času prijel tako močno, da se med prijatelji prej odzove nanj kot pa na ime.

Tudi med privrženci ormoškega rokometa je bil v prvi vrsti znan kot Hugo, navijači pa ga izjemno cenijo tudi zaradi dolgoletne zvestobe.

Tako ne čudi, da mu je pred leti skoraj pregorel telefon, ko se je klub s prvoaprilsko novico pošalil z navijači in zapisal, da se Čudič seli v nemški Bergischer:

»Nekaj je bilo prvoaprilskih novic. Letos je klub objavil, da sem podaljšal pogodbo, prej pa že dvakrat ali trikrat, da se selim v Nemčijo. Lahko povem, da mi je telefon takrat zvonil celoten dan. Veliko ljudi je padlo na to novico.«

Ne bo lahko zgolj gledati

»Precej bolj se bojim zase kot pa za Ormož. Fantje me bodo nadomestili, Tilen je fizično dve stopnički nad mano. Zagotovo me bodo pogrešali, vendar verjamem, da me bodo uspešno nadomestili. 

Kako pa bo z mano? Zdaj je še dobro, vprašanje pa je, kako bo, ko se bodo pričele priprave in tekme. Takrat bo verjetno prišlo z mano,« ne skriva Čudič.

Rokomet torej kljub zaključku kariere ostaja del vsakdana. Čeprav živi v Celju, pa po 19 letih igranja za Jeruzalem Ormož priznava, da se počuti že Ormožana:

»Mislim, da se je zdaj že nagnilo v korist Ormožana. Vedno bom Celjan, tam je moj matični klub. Zdaj sem sicer v dilemi, saj je brat Gregor dejaven v Velenju, Aljoša v Trebnjem, oba pa sta konkurenta Celju, zato navijam za vse. Celje je Celje, Ormož pa je nad vsemi.«

Zdaj več časa za družino

Na zadnji tekmi ga je spremljala celotna družina, Bojan pa z nasmehom na obrazu dodaja, da bo zdaj več časa namenil tudi ženi in trem hčerkam.

»Žena je že komaj čakala, da zaključim kariero, konec koncev pa tudi jaz. Pet ur sem porabil za posamezni trening, z ženo se doma velikokrat niti nisva videla do večera, ko sem se vrnil domov. 

Tako je bilo iz dneva v dan, tudi vikendi niso bili prosti. Zdaj bo več časa za družino, tega se zelo veselim in upam, da bomo to dobro izkoristili,« se veseli novega poglavja v življenju.

Bo po dolgih letih zvestobe rokometu ostal pri odločitvi, da dokončno zaključi z igranjem?

Starejše novice