Z Mariborčanom smo govorili o spominih na olimpijske igre v Riu in ga povprašali tudi, ali so bile zabave res tako nore, kot smo lahko brali. Odgovor vas bo presenetil.
Martin Bau bi bil povsem navaden 21-letnik iz Maribora, če se ne bi avgusta mudil v Rio de Janeiru, kjer je nastopil na svojih prvih olimpijskih igrah. V plavanju na 1500 metrov prosto sicer ni prišel v finale, ampak ima zaradi mladosti še veliko časa, da popravi vtis.
Rezultat ni bil idealen, a občutki ostajajo izjemni
Bau je s svojim dosežkom zelo zadovoljen. Rezultat na samih olimpijskih sicer ni bil takšen, ki bi si ga najbolj želel, a je celoten olimpijski cikel vreden pohvale. Da si je priboril vstopnico za Rio je odplaval dva osebna rekorda na 1500 metrov prosto. »Izpolnil sem svoje otroške sanje in na igrah res užival v vsakem metru svojega nastopa,« dodaja slovenski plavalec.
Trdo delo se je poplačalo
Enaindvajsetletni Mariborčan pojasnjuje, da si vedno zadovoljen in srečen, ko ti uspe dosežek, ki si si ga v preteklosti predstavljal kot težko dosegljivega. »Občutek imam, da je vso trdo delo poplačalo in v glavi ostajajo samo lepi spomini. Ko bolje pomislim ugotovim, da je bilo vloženega zares veliko truda,« pojasnjuje Bau.
Dnevno je na bazenu preživel šest do sedem ur. Zadnjih pet ali šest let.
Odrekati se je moral družini in prijateljem. Tudi prostemu času. In spancu. Vsakodnevno prebujanje zjutraj četrt na šesto, nato trening ob 6. uri. Sledi še popoldanski trening: »Pridejo trenutki, ko se vprašaš, ali je vse to res vredno. Na koncu ostane tisti lepi spomin in dosežek, kot je zame uvrstitev na olimpijske igre.«
Plavalec je v svoje sanje zares vložil težko predstavljive količine truda. »Delal sem po deset vodnih in šest suhih treningov na teden. Dnevno sem na bazenu preživel šest do sedem ur. Tako je bilo zadnjih pet ali šest let.«
Ni še pokazal vsega, kar njegovo telo zmore
»Po igrah sem si vzel prosto,« odgovarja naš sogovornik, ko povprašamo o načrtih za prihodnost. »V začetku septembra bom začel z novo sezono. Telo po takšni sezoni potrebuje počitek.« Bau pa je prepričan, da ima glede na to, da ima le 21 let, še veliko za dokazati. »Nisem še pokazal vsega, kar moje telo zmore. Prav zaradi tega nameravam opraviti še en olimpijski ciklus. Drugače pa me v decembru čaka svetovno prvenstvo v kratkih bazenih, kjer se nadejam kakšnega državnega rekorda.«
Priložnosti videti pravega Ria ni imel
Razpored disciplin je določil, da bo v Riu Martin Bau zadnji slovenski plavalec, ki bo skočil v vodo. To pomeni, da je moral na štart čakati do sedmega dne tekmovanja. Do odhoda domov je imel nato slaba dva dni, zato ni imel priložnosti videti prave Brazilije oziroma Ria de Janeira. Vsaj tako norega ne, kot smo lahko brali v medijih.
»Življenje v olimpijski vasi je bilo zame posebno doživetje. Ogromno blokov okrašenih z zastavami. Čutiš in vidiš, da to ni navaden zaselek. Ko se sprehodiš od svojega bloka do jedilnice srečaš marsikaterega zvezdnika svetovnega športa in mislim, da je to stvar, ki dela igre tako pomembne. Vsi najboljši športniki iz vseh športov in vseh koncev sveta se zberejo na enem metu. V takem okolju začutiš, da gre za nekaj velikega. V vasi ti res ne more biti dolgčas. Najdeš vse, kar športnik potrebuje. Ogromna jedilnica s pestro ponudbo hrane je zagotovo zelo pomembnega za športnika. Ob vasi se nahajajo vsi objekti za možnost izvajanja kateregakoli športa. Torej raj za športnika. Vas ima tudi pošto, banko, trgovino, McDonalds, igralnico in še marsikaj.«
V olimpijski vasi se spoštuje tiste, ki še tekmujejo
»V olimpijski vasi ne prihaja do zabav,« odgovarja mladi plavalec, ko povprašamo po zabavah v olimpijski vasi, »dogajajo se izven vasi. Vedno je tako da nekateri športniki prej končajo z nastopi, drugi pa na svoje še čakajo. Takrat se pokaže spoštovanje do ostalih športnikov, saj v olimpijski vasi ostane mir. Sam sem nastop končal zelo pozno, zato niti nisem imel časa razmišljati o žuranju. Za to ni prostora v glavi pred nastopom.«
Najbolj si bo zapomnil Phelpsa v akciji
Domačini so prijazni in zgovorni, je še opazil mariborski plavalec. Rio de Janeiro ni tako nevarno mesto, kot so jih svarili pred odhodom. Nasploh mu bo v spominu ostalo ogromno oseb in trenutkov. »Z ekipo smo se super razumeli. Trenerji so skrbeli, da smo se dobro počutili, pripravili in uresničili svoje sanje. Vsi mi bodo ostali v lepem spominu.« Posebej si bo zapomnil najtrofejnejšega olimpijskega športnika v akciji, še dodaja Bau. Govori seveda o Michaelu Phelpsu. »Zapomnil si bom, da smo spali v apartmaju brez okna, bolečih nog zarad velikih prehojenih razdalj po vasi od bloka do jedilnice. Najbolj pa si bom zapomnil občutek, kako je zastopati Slovenijo na olimpijskih igrah,« še optimistično sklene mladi plavalec.
