V državi, kjer že od leta 1978 skoraj nepretrgoma traja vojna, mlada Mariborčanka svoje znanje o smučanju deli s tamkajšnjimi otroki.
Z Mariborčanko Ano Tasič smo se odpravili na smučanje po belih strminah afganistanske pokrajine Bamjan. A na žalost le preko sive tipkovnice računalnika. Kljub temu se nam ob dopisovanju s smučarsko učiteljico zdi, kot da smo del skupine otrok, ki leze v strmine afganistanskih vrhov, in popade nas želja, da bi se skupaj z njimi na doma izdelanih lesenih smučeh spustili po napol steptanem snegu. Ko sledimo pripovedovanju mlade Mariborčanke, nam postane jasno, zakaj se je odpravila v Afganistan, v državo, kjer že od leta 1978 skoraj nepretrgoma traja vojna.
Afganistan je mlado Mariborčanko zanimal že od nekdaj zaradi prestre zgodovine in slikovite pokrajine, predvsem pa je želela videti drugo plat države, o kateri nikoli ni bilo slišati kaj dobrega. Nato pa se ji je pozimi ponudila priložnost, da Afganistan obišče kot učiteljica smučanja:
Smučanje sredi ene revnejših provinc Afganistana
Ana je večino časa preživela v goratem osrednjem delu Afganistana v dolini Bamijan, ki leži okoli 180 kilometrov zahodno od Kabula. Trgovsko in gospodarsko središče doline je istoimensko mesto Bamijan, ki ima približno enako število prebivalcev kot Celje. Gre za enega revnejših predelov države, kjer ljudje živijo pretežno od kmetijstva, predvsem živinoreje, krompirja, žita in sadnega drevja. Življenje je težko, saj Bamijan leži na nadmorski višini nad 2500 metrov, ki ne omogoča veliko pridelka.
Kakšna gondola ... Smučke na hrbet pa peš v hrib!
Če si zdaj lahko malo bolje predstavljate Bamijan, potem vam je jasno, da je smučarija videti bistveno drugače kot na mariborskem Pohorju. V Afganistanu namreč ni smučarskih naprav, so pa tereni toliko bolj primerni za zimske športe. "V dolini, na 2500 metrih, je snega bolj malo, ker Bamijan leži približno na geografski širini Maroka in se kljub nadmorski višini čez dan kar precej segreje. Zato je treba sesti v kombi in se peljati malo višje v eno od stranskih dolin, potem pa na 2800 metrih turne smučke na noge in pod vodstvom domačih fantov ter z lavinsko opremo v nahrbtniku peš v hrib." Ja, prav ste prebrali. Peš v hrib.
Smučali bi do teme
V Afganistanu se je smučanje začelo razvijati slabo desetletje nazaj s pomočjo tujih, predvsem švicarskih zanesenjakov, in v Bamijanu postaja zelo priljubljeno. V sosednjih dolinah po Aninih besedah pozimi med šolskimi počitnicami povsod vidiš mlade fante, ki pešačijo v hrib in se potem na vse načine dričajo dol po bregu. "Z mojimi smučarkami in smučarji smo se imeli super, so povsem normalni najstniki kot kjerkoli drugje po svetu. Sprejeli so me za svojo, zato sem se počutila kot doma. Ker so bili zelo motivirani za smučanje, nisem imela na treningih nobenih težav z njimi, kvečjemu obratno - včasih jih je bilo treba kar nagnati domov, sicer bi smučali do teme," nam zaupa v smehu. Kot pravi, ni bilo med fanti in dekletami zaznati niti najmanjše sramežljivosti.
Kaj pa punce na smučeh?
A razlika med dečkami in deklicami je kljub temu prisotna. "Deklet, ki bi same šle smučat, praktično ni, ker morajo že od malega pomagati doma pri delu v gospodinjstvu. Afganistanska družba je na splošno še zelo tradicionalna, zato je ukvarjanje s športom za večino deklet žal še vedno nezaželeno. V našem našem švicarsko-afganistanskem smučarskem klubu smo začeli s programom treninga za dekleta prav zato, da jim pokažemo, da se tudi one lahko ukvarjajo s športom in izkoristijo svoj potencial," pravi Ana in dodaja, da so nekatere starše kar precej prepričevali, da so svojim dekletom pustili na smučke: "A na koncu sezone so bili vsi izjemno ponosni nanje, dekleta pa neizmerno navdušena nad svojimi sposobnostmi."
Sredi afganistanske divjine na elankah
Veliko otrok smuča na doma izdelanih lesenih smučkah, a v zadnjih letih je tudi s pomočjo Slovenije v Bamijan prispelo precej smučarske opreme. "Zavod Krog je organiziral akcijo zbiranja akcije stare smučarske opreme, v kateri so zbrali več kot sto parov smuči, ki jih je nato Slovenska vojska prepeljala v Herat, od tam pa nemška organizacija HELP v Bamijan, kjer so jih razdelili med lokalno prebivalstvo," informacije kot iz rokava trosi Ana. Sredi divjine v Afganistanu tako ni nič presenetljivega, če srečaš fante na starih elankah:
Tekmovanje za fante in za punce
Z improviziranim smučarskim klubom pripravijo celo manjša smučarska tekmovanja. Afghan ski challenge so letos pripravili že šesto leto zapovrstjo, četrtič za dekleta, zabeležili pa so celo 70 tekmovalcev. "Za fante je štart v dolini, od koder se morajo peš ali pa na turnih smučeh povzpeti do točke na vrhu hriba, od tam pa odsmučati nazaj v dolino. Med tekmo je precej padcev, kar zelo zabava gledalce; resnih poškod na srečo do zdaj še ni bilo." Tekma za dekleta je potekala naslednji dan, a nekoliko drugače: "Izvedli smo dve vožnji, skupni seštevek je dal zmagovalko. Bilo je manj gledalcev, vendar med njimi precej več žensk. Mame tekmovalk so bile njihove najglasnejše navijačice, o tekmi pa so pozitivno poročali tudi afganistanski mediji."
Organizacija je sicer na amaterski ravni, ampak je iz leta v leto boljša, pripoveduje Ana, pri čemer poskušajo čimbolj vključiti lokalno prebivalstvo: "Tako v Bamijanu v tiskarni pripravijo štartno in ciljno zastavo, zastavice za količke ter štartne količke, napovedovalec je iz Bamijana, v cilju prodajalci prodajajo prigrizke ..."
Turistični potencial velik, a ljudi ni ...
Dolina, kjer Ana svoje znanje prenaša na mlade afganistanske rodove, ima po njeni besedah velik potencial za turistični razvoj predvsem v povezavi s športnimi aktivnostmi: "Pred nekaj leti je bilo obiskovalcev kar precej, zadnji dve leti pa je zaradi poslabšanja varnostne situacije v Afganistanu v Bamijan na žalost prišla le peščica tujih turistov." Cestne povezave so namreč v večjem delu države v katastrofalnem stanju, poleg tega pa je potovanje po cestah nevarno zaradi napadov talibanov ter kriminalnih združb, ki ugrabljajo ljudi za odkupnine: "Edina varna cestna povezava iz Kabula je z dolino Panjšir na sever, po vseh ostalih tujcem pot odsvetujejo."
Še nekaj zanimivosti o Bamijanu ...
Bamijan je eno izmed mest na starinski Svilni poti, ki je stoletja povezovala Vzhod in Zahod, in stoji tik pred njenim razpotjem: leva cesta vodi proti Kitajski, desna pa skozi Kabul v Indijo. V srednjem veku je tu naokoli pustošil mongolski vladar Džingiskan. Ostanke mesta, ki ga je porušil (pred kratkim je bilo delno obnovljeno s pomočjo italijanskih arhitektov) še danes imenujejo Shar-el Gholghola – Mesto krikov. A Bamijan je dan danes še najbolj znan po tem, da so Talibani leta 2001 v dolini razstrelili dva največja znana kipa Bude na svetu, vklesana v skalo pred 1500 leti.
