Foto: Maja Mekina
Pogovor s slovenskim pesnikom, publicistom, kantavtorjem in pisateljem Bojanom Sedmakom.

Slovenski dnevi knjige so v Mariboru. Kdo še bere slovensko prozo in poezijo?

»Če se misli na glasno branje, potem berejo številni programsko. Tiho branje je bolj skrivnostna in zapletena zadeva; ne ve se točno kdo, kje, kdaj, kaj, kako in zakaj. Nekaj se lahko predvideva po številu knjižničnih izposoj ali po prodajnih rezultatih knjig, vendar oglaševalski prikazi niso ustrezni pokazatelj bralne kulture. 

Po intuiciji tvegam z izjavo, da približno petina državljanov bere precej, predvsem prozo, nekateri celo, kot blazni, ostali milijon in pol pa bolj malo ali sploh nič.«

Zakaj je pomembna literatura?

»Literatura je v širšem obsegu vse, kar je zapisano, v ožjem pomenu, kot leposlovna književnost pa si prizadeva za avtonomijo. Seveda je vpeta v družbo, a za svoj obstoj uporablja drugačne funkcije jezika kot, na primer, politika ali zgodovina. Ti si od nje jemljeta k srcu komaj kaj, zato jima tudi dobra literatura ničesar ne dolguje. Na kratko povedano je pomembna kot trening sočutja.«

Ste profesor slovenskega jezika. Kako zanimivi so dijakom Prešeren, Cankar, Murn, Kosovel?

»Posplošeno rečeno Prešerna niti ne odpirajo, ali ga težko dojemajo izven njegovega pitja in interesa za mladoletnice, Cankarja površno razumejo po shemah iz priročnikov za predpisane eseje, Murn jim je za iniciacijo v lastne pesmi manj zanimiv kot Kosovel, v duhu časa predvsem s svojimi konstrukcijami, ki so blizu dijaškim sestavkom tudi po načelu kopiraj in prilepi.«

Za koliko stare ljudi pa vi pišete? Tudi za svoje dijake?

»Ne pišem za najstnike, ti pišejo zame, kakor kdo, nekateri prav solidno. Svoje večinske bralce si predstavljam bolj kot babice in dedke, ki prelistajo nekaj strani v spalnici, kjer nimajo televizije in interneta, mobije pa so pozabili v kuhinji.«

V zadnjem ducatu let ste objavili tri zgoščenke in plošče ter 15 knjig. Lepe sledi puščate; to, kar je zapisano, nikoli ne izgine?

»Seveda izgine. V računalniškem zapisu morda še prej kot v ustni predaji ali na papirju. Ta vse prenese, skozi stoletja. Za omejitev civilizacijskega izročila na nule in enice o tem nisem prepričan. Podatkov na mnogih kompaktnih diskih iz prejšnjega stoletja že ni mogoče več prebrati. Strele skozi digitalne oblake imajo lahko enake posledice kot ogenj v aleksandrijski knjižnici.«

Ob kateri knjigi ste se najbolj zabavali in kateri mučili? Katera vam je najpomembnejša in najbolj pri srcu?

»Vsaka ima kaj na pravem mestu in nekaj, kar bi lahko bilo postavljeno drugje in drugače. Najbolj lagodno sem se počutil z Boani, tri tisoč se mi jih je natreslo v tri knjige malodane iz rokavov. Zares izmučila me pravzaprav ni nobena, morda se to pozna tudi pri javni pozornosti. Za odzivno uspešnost je spodbudno, če umetniki trpijo kot junaki, ki se soočajo vsaj z odvisnostmi ali imajo raka.«

Pesmi so vir vsega v literaturi. Kot najbolj večen odziv na aktualno dogajanje so vaše pesmi (tudi) mariborske?

»Okolje je lahko vir navdiha, ne da bi bilo zaznavno v umetniškem delu in obratno. Moja najbolj mariborska, natančneje studenška knjiga je Violina v vodnjaku, pesnitev Zamahi med belo, rdeče, na primer, pa je nastajala v sedmih državah. Naj zveni še tako vzvišeno, sebe dojemam kot slovenskega pesnika, še najraje, ko komuniciram z ljubljanskimi, ki se v prestolnico zgrinjajo iz celotne države.«

Kdo so še kantavtorji, ki so odslikavali vsakdanje dogajanje življenja v Mariboru?

»Obstaja problem z natančno definicijo kantavtorja. Slovarski 'skladatelj in pevec lastne skladbe' je lahko tudi nekdo, ki to izvaja ob podpori drugih instrumentalistov. Sam si ga predstavljam bolj kot samostojnega antičnega rapsoda, ki si na trgu daje takt s palico, medtem ko posreduje pomembne besede. 

V dobi studijskih produkcij in šovov, v katerih se glasba bolj gleda, kot posluša, je tak kot kak guslar na robu scene. Kar ni vedno slabo, ker ima od tam boljši pregled, nad tem, kar je dobrega in kaj gnilega v sredini. Kantavtorji, ki odslikavajo vsakdanje dogajanje v Mariboru, so vsi, ki se med sabo prepoznavajo kot takšni.«

Katera knjiga nastaja zdaj? Kaj pišete?

»V zadnjih mesecih sta izšli knjiga Tnalo pesmi in zgoščenka Daj demo, zato bo malo treba širiti njuno poznavanje, imam podpisano pogodbo za izdajo esejev do izteka leta, trenutno objavljam literarne kritike v tovrstnih revijah in spletnih portalih, ponovno me zajema val kantavtorskih nastopov, padajo Žalec, Rače, Velenje, Izola, Ruše … Prejemam nasvete, da bi se bilo dobro malo ustaviti … 

Zakaj le? Dokler je človek zdrav, ljubljen in ustvarjalen, je pač dokaj živ.«

Komentarji (1)

Zombi (ni preverjeno)

Sedmak je zagorec ... kam pluješ Slovenija?

Starejše novice