Letos je med bralci ponovno zaživel Jančarjev roman Posmehljivo poželenje. V mariborski Beletrini je avtor spregovoril o pomenu romana danes in o svetu, ki se je od prve izdaje, ki je bila pred več kot tremi desetletji, res močno spremenil.
Roman Posmehljivo poželenje je bil prvič izdan le nekaj dni po tem, ko je Drago Jančar dobil Prešernovo nagrado za književnost. Leta 1993 ga je izdala založba Weiser v Celovcu. 32 let kasneje ga lahko beremo v tretji izdaji, za kar je poskrbela založba Beletrina.
»Roman Posmehljivo poželenje iz leta 1993 je sočna in kratkočasna mojstrovina,« so zapisali pri založbi: »Drago Jančar ne zlaga skupaj velike zgodbe, pač pa razpreda o fižolu z rižem, diskretnem česnu, delavnicah pisanja, genialnih podjetniških domislicah, jazzu, bluesu in še nečem … o poželenju in hrepenenju.«
V delu, ki se dogaja v 90. letih prejšnjega stoletja, avtor na svoj edinstven način prikazuje zgodbo Slovenca Gregorja Gradnika, ki odide na potovanje Ameriko.
Eden najbolj uveljavljenih in prevajanih slovenskih avtorjev je v mariborski Beletrini spregovoril o ponovni izdaji romana in o pomenu, ki ga ima roman danes. Z Jančarjem se je pogovarjala Zora A. Jurič.
Je hči Billa Clintona prebrala Posmehljivo poželenje?
Urban Vovk v spremni besedi h knjigi izpostavi zanimivo podrobnost – ob obisku Billa Clintona v Sloveniji je sin takratnega slovenskega predsednika vlade Janeza Drnovška podaril Chealsea Clinton angleški prevod Posmehljivega poželenja.
Ni znano, ali je knjigo tudi prebrala. »Po mojem jo je v avionu odložila,« se je v mariborski Beletrini pošalil Jančar in dodal, da je bila takrat za to knjigo morda še premlada.
V romanu Amerika, kot je danes več ni
Programski vodja založbe Beletrina, pesnik in pisatelj Aleš Šteger je povedal, da je to knjiga, ki jo je vredno na novo odkriti: »Knjiga, ki je nastala v drugi polovici osemdesetih in opisuje pot slovenskega intelektualca v Ameriko in potem vračanje iz Amerike, je danes popolnoma drugače recipirana in z drugim kodom sprejeta, kot je bila v osemdesetih.«
Ponovna predstavitev knjige je potekala na zgodovinsko za ZDA zelo pomemben dan – 11. september. »Čeprav je Amerika od tega dogodka naprej že drugačna, je zdaj še toliko bolj,« je dejala Zora A. Jurič.
Tudi Jančar je poudaril, da v knjigi današnji bralci vidijo neko drugo Ameriko: »Tiste Amerika izpred več kot tridesetih let, danes, ko gledam televizijo, spremljam časopise, dogodke, skoraj več ne prepoznam.
Ker to je Amerika, ki je za človeka, ki pride iz srednje Evrope ali z nekega manjšega okolja, čudna dežela optimizma, smeha. Danes je dežela ideološko razklana, v političnih bojih.«
A poudarja, da ne gre za roman o Ameriki, ampak roman o junaku, ki se znajde v tem okolju.
Otipljiva melanholičnost med obljubljeno deželo in spominom na dom
V zgodbi Slovenec Gregor Gradnik v začetku 90. let minulega stoletja potuje v New Orleans, kjer trči ob ameriški optimizem, zmeraj vesele in nasmejane obraze Američanov, včasih tudi zaigrano. Kot gostujoči pisatelj dela družbo profesorju Fredu Blaumannu na delavnicah kreativnega pisanja in mu pomaga pisati knjigo o melanholiji.
Za to pa tudi ves čas gre: za otipljivo melanholičnost, ki je v zraku, pijači, glasbi, nepremostljivi razliki med kontinentoma, pa za melanholijo v telesu, z Američanko Irene, s katero se Gregor zaplete. Njuno zvezo poganja poželenje, ki že od začetka nosi slutnjo svojega konca.
»Zgodba niha od posmehljivosti, poželenja, do melanholije in spet nazaj,« je opisala Jurič, ki je dejala, da nova naslovnica ni tako ekspresivna kot stara, a je anatomski prikaz, kje vse lahko melanholija napade človeka.
Roman je dolgo veljal za Jančarjev najbolj osebno izpovedni roman. Nastal je med avtorjevim bivanjem v New Orleansu in New Yorku, kjer se je mudil kot prejemnik Fulbrightove štipendije in tam učil kreativno pisanje.
Kot je povedal, je bil takrat prvič v ZDA in marsičemu se je moral privaditi. Opisal je prvi večer, ko je bil v New Yorku in je šel pogledat, kako izgledajo gledališča na Broadwayu. Tam je videl gospe v krznu, ki so izstopale iz limuzin in stopale preko človeka, ki je ležal na cesti, preko brezdomca. »Tako sem prišel iz socializma v neki pravi kapitalizem. Takih stvari sem doživel še celo vrsto,« je dejal.
Jančar je povedal, da so ga v prvih tednih bivanja v tujini preplavljali mešani občutki – med domotožjem in željo, da bi se čim bolj vključil v novo okolje. Iz tega se je rodila melanholija. Na eni strani je hrepenenje po novem svetu, a hkrati s človekom ostaja njegov stari svet. »Po dveh mesecih je ta občutek še močnejši. Si nekje že skoraj doma, pa še zmeraj nisi.« Prav iz tega vmesnega prostora je pisatelj ustvaril razpoloženje.
V tridesetih letih se je ogromno spremenilo
Kako avtor sprejme knjigo po toliko letih?
»To je za avtorja zmeraj neki poseben dogodek,« je povedal Jančar: »Da neka knjiga, ki je nastala v nekem drugem času, še vedno živi kot literatura. Ni vezana na politične, geografske dogodke, ampak je še zmeraj literatura.«
V mariborski Beletrini je spregovoril tudi o politični korektnosti v družbi in literaturi. »Čas odkar je bil napisan ta roman se je res dramatično spremenil. To sta res dva svetova,« pravi. Tako lahko tudi v Posmehljivem poželenju najdemo stvari, ki bi se danes komu zdele sporne.
Na začetku tisočletja je napisal esej Pisateljevi ugovori zoper politično korektnosti, za katerega je napovedal ponatis, saj je zadeva zdaj še bolj aktualna. Politična korektnost namreč posega v literarne tekste, kar je po Jančarjevih besedah za literaturo lahko nevarno. »To je pa rop literature,« pravi.
Izpostavil je, da so danes začeli spreminjati celo dela Shakespeara. »Politična korektnost je zrasla iz ameriških liberalnih krogov, ki verjetno ne bi radi bili podobni protestantskemu puritanizmu ali pa katoliškemu klerikalizmu. A prav temu so postali podobni,« razlaga.
Dodaja, da je politična korektnost koristna v političnem in moralnem prostoru, da se ne nastopa zoper marginalne skupine. A meni, da moramo literaturo vzeti takšno, kot je, takšno, kot je nastala v nekem drugem času in družbenih razmerah.
Zora A. Jurič je poudarila, da je Jančar rojeni Mariborčan, ki živi v Ljubljani, a kadar piše, se pogosto sprehaja po Mariboru: »In po Mariboru se sprehajajo tudi junaki in junakinje njegovih romanov. Tisti, ki jih niso prebrali, so lahko to videli v zadnjih letih tudi na gledaliških deskah.«
Ponovne predstavitve romana Posmehljivo premoženje se je udeležil tudi igralec Vladimir Vlaškalić, ki je virtuozno odigral Jeraneka v To noč sem jo videl in Ludwiga Mischkolniga v In ljubezen tudi. Prebral je nekaj odlomkov iz romana.
Med njimi odlomek s konca knjige, ko pride Gradnik iz Amerike nazaj na domača tla. Če je pred tem roman zelo duhovit in ironičen, je v tem delu pokrajina lepa, a zamračena, vzdušje je žalostno, tudi ljudje so drugačni, manj nasmejani.
Odlomku lahko prisluhnete v spodnjem videu.
