Fazaniranje v Mariboru ušlo izpod nadzora, strokovnjak opozarja: »To prehaja v agresivnost in izživljanje«

Prvi šolski dan v Mariboru ni minil le v znamenju vrnitve dijakov v šolske klopi. Središče mesta je zaznamovalo tudi tradicionalno fazaniranje, ki je letos preraslo v več dogodkov, s katerimi se ukvarja policija.

Na Grajskem trgu in drugih lokacijah v središču so se zbirali mladostniki, po zraku so leteli moka in jajca, dijaki so bili porisani s spreji. Policisti so bili okoli poldneva obveščeni o metanju moke in jajc, zaradi katerih je bila umazana trgovska izložba. Po takrat znanih informacijah materialna škoda v tem primeru ni nastala.

V drugem primeru je bilo s sprejem poškodovano pročelje stavbe, policija pa dogodek obravnava kot kaznivo dejanje in še zbira obvestila. Obveščeni so bili tudi o mladostnici, ki je zaradi uporabe spreja poiskala zdravniško pomoč.

Policija je ob tem opozorila, da fazaniranje ne sme potekati proti volji posameznika, morebitne druge oškodovance pa je pozvala, naj dogodke prijavijo.

Po dogajanju smo za širši pogled na pojav prosili Sebastjana Kristoviča, prorektorja za izobraževanje in predstojnika študijskega programa Logopedagogika na Univerzi Alma Mater Europaea, ter priznanega strokovnjaka za vzgojo. 

»Človek in družba potrebujeta neko iniciacijo«

Kristovič poudarja, da samo dejstvo, da mladi ob prehodu v novo življenjsko obdobje doživijo nekakšen obred oziroma iniciacijo, ni nič nenavadnega.

»Normalno je, da človek in družba potrebuje neko iniciacijo, neki prehod v neko novo življenjsko zgodbo, neki nov začetek. To pravzaprav poznamo v vsej zgodovini.«

Ključno pa je po njegovem vprašanje, kakšna je ta iniciacija.

Ocenjuje, da je bilo fazaniranje nekoč mogoče razumeti kot bolj igriv in organiziran sprejem prvoletnikov, medtem ko ga pri današnjih oblikah skrbi izgubljanje meja.

»Do neke mere je to čisto v redu, navihano, zabavno in tako naprej. Če bi to organizirali v nekem šolskem okolju, z nekimi veselimi igrami, da dobijo neke naloge - tako je tudi včasih bilo.«

Toda po njegovem opažanju se praksa zadnja leta spreminja.

»Zdaj pa res to prehaja v neko agresivnost in tudi izživljanje. Mene ravno to skrbi, da gre prav za eno izživljanje, to, kar se vsako leto stopnjuje.«

Skrbi ga tudi, da mladi takšno ravnanje sprejemajo

Kristovič kot posebej zanimiv in zanj zaskrbljujoč vidik izpostavlja, da del mladih takšno fazaniranje sprejema in si ga tudi želi. Govori o dijakih, ki pristanejo na porisavanje, škropljenje in druge oblike rituala.

Po njegovem tega zato ni mogoče gledati samo kot problem posameznih mladostnikov, ki fazaniranje izvajajo.

»Tukaj bi morali razmisliti kot o enem družbenem simptomu. Ker to, kar se z mladimi dogaja, to, kar mladi počnejo, je pravzaprav odraz družbe.«

Kristovič meni, da se o problemu govori vsako leto, vendar pogreša konkretnejše spremembe.

»Vsako leto novinarji o tem pišejo, strokovnjaki govorijo, na sistemski ravni se pa nič ne spremeni.«

Opozarja tudi na odgovornost staršev

Po njegovem se pri razpravah o fazaniranju prepogosto govori samo o prvoletnikih, premalo pa o mladih iz višjih letnikov, ki takšna dejanja izvajajo - in o njihovih starših.

»Mislim, da smo v tej zgodbi tudi pozabili na vlogo staršev, ne samo prvoletnikov, ampak staršev drugih, tretjih, četrtih letnikov.«

Kristovič dodaja, da vedenja mladostnika ni mogoče povsem ločiti od okolja, iz katerega prihaja: »Otrok je vedno odraz družine.«

Pri mladih, ki se nad drugimi izživljajo, bi se bilo po njegovem treba vprašati tudi, kaj je v ozadju njihovega ravnanja in zakaj ga potrebujejo.

»Zdaj je celo rešilec posredoval«

Kristovič opozarja tudi na fizična tveganja, povezana z uporabo različnih sprejev in drugih snovi. »Do določene mere je to lahko zabavno, do določene mere pa, kot vidimo, zdaj je celo rešilec posredoval.«

Ob tem je posebej omenil možnost izpostavljenosti hlapom in drugim snovem, ki so lahko škodljive za zdravje. Še večjo težo pa vidi v možnih psiholoških posledicah, zlasti kadar fazaniranje preseže voljo in meje posameznika.

»To pretiravanje s tem lahko povzroči tudi kake travme, ki trajajo mesece ali pa leta.«

Govori o možnih psiholoških oziroma duševnih stiskah in opozarja, da lahko takšna izkušnja pri posamezniku deluje tudi kot sprožilec globljih težav.

Želja po sprejetosti in potrditvi

Na vprašanje, zakaj se nekateri prvoletniki fazaniranju niti ne poskušajo izogniti in se mu zavestno pridružijo, Kristovič izpostavlja potrebo po pripadnosti.

»To je želja po izpostavljenosti, po potrjenosti, po sprejetosti.«

Po njegovem se lahko takšna zunanja potreba po potrditvi posebej močno izrazi pri mladih, ki občutka sprejetosti ne dobijo drugje. V širšem smislu opozarja tudi na mlade, ki v svojem življenju občutijo praznino oziroma nesmisel.

Po njegovih besedah se lahko to kaže na več načinov: v agresivnem vedenju do sebe ali drugih, zasvojenostih ter duševnih stiskah oziroma depresiji.

»Je to simptom. To se mi zdi pomembno nasloviti, da gre pravzaprav za simptomatiko.«

Odpira tudi širše vprašanje odnosa mladih do telesa

Kristovič je v pogovoru problem fazaniranja povezal še s širšim vprašanjem odnosa mladih do lastnega telesa in meja. Posebej je izpostavil svoje stališče, da del zelo mladih deklet po njegovem ne razvije ustreznega občutka zasebnosti oziroma tega, kar sam imenuje »zdrav sram« do telesa.

Pri tem je kritičen tudi do staršev, za katere meni, da bi morali pri oblikovanju meja in odnosa do telesa prevzeti večjo vlogo.

Njegova širša poanta je, da tudi način, kako mladi doživljajo svoje telo, meje in potrebo po potrditvi, ni mogoče povsem ločiti od vzgoje in družbenega okolja.

Policija: Fazaniranje proti volji je treba prijaviti

Tudi policisti so po včerajšnjem dogajanju poudarili pomen osebnih meja. Če je dijak fazaniranja deležen proti svoji volji, policija svetuje, naj dogodek prijavi. Policisti bodo v takšnih primerih preverjali, ali so podani elementi prekrška zoper javni red in mir.

Policija je ob včerajšnjih dogodkih opozorila tudi na drugo plat nepremišljenega ravnanja mladostnikov: posamezna dejanja lahko prerastejo v kazniva dejanja, kar kaže tudi primer poškodovanega pročelja stavbe.

Kristovič pa ob tem meni, da sankcioniranje posameznih dogodkov samo po sebi ne bo dovolj. Po njegovem je treba fazaniranje razumeti širše - kot vprašanje meja, sprejetosti, vzgoje, odgovornosti staršev in kulture, ki jo mladim ustvarja celotna družba.