FOTO: 84-letni Tonček lani zaplaval v Atlantiku, 63 let nazaj pa med ledenimi kockami v Dravi

Piše se leto 1961, ko je Antonu Belšaku, rojenemu v Velikem Okiču, kasneje pa stanujočemu na Bregu na Ptuju, bilo le rosnih 18 let. 

Mnogi se ga še danes spominjajo, kako je kot pogumen mladenič prav v tem pustnem času, plaval v reki Dravi med kockami ledu in ob tem nadvse užival.

Obiskali smo ga v Domu upokojencev na Ptuju, kamor je skupaj z ženo prišel pred štirimi leti. Vse do letošnjega leta mu zdravje ni nagajalo, še vedno lahko hodi in zmerno telovadi. Lansko leto se je s prijateljem denimo odpravil na tritedensko križarjenje po Južni in Severni Ameriki. 

Danes bi bilo to težje izvedljivo, pravi, ker mu je pred nekaj meseci začelo pešati srce in prav to, da ne more biti več v pogonu kot včasih, ga najbolj jezi.

Optimizem, skromnost, pustolovski duh in radovedni um so tiste besede, ki najbolje opišejo Tončeka, kot mu pravijo tisti, ki ga poznajo. Tudi nam je dovolil, da mu lahko rečemo Tonček.

Njegova ljubezen do vode je neomajna

Tonček je že od majhnih nog oboževal plavanje. Kar deset let je vsak dan zaplaval po reki Dravi, ne glede na letni čas. Ljubezen do plavanja v mrzli vodi pa se je sicer rodila čisto spontano. 

»Nekega dne sem ugotovil, da lahko utrujenost preženem tako, da se umijem z mrzlo vodo. Porodila se mi je ideja, da bi lahko šel do kolen v reko Dravo. Ko pa sem prišel do reke in stopil vanjo do kolen, pa sem se vprašal, zakaj pa ne bi šel noter celi? Opogumil sem se in zaplaval, in ta občutek me je povsem prevzel,« nam zaupa.

Od tistega trenutka je za skok v Dravo izkoristil vsak prosti trenutek, ki jih je ob trdem delu sicer imel zelo malo.

V času pusta leta 1961 pa se je zgodil dogodek, ki je ogromno Ptujčanov in Ptujčank pustil odprtih ust ...

»12. februarja leta 1961 je bila huda zima. Zunaj je bilo med -28 in -31 stopinj Celzija. Pri Gostišču Ribič sem šel v vodo in zaplaval v reki Dravi.

Led mi je segal skoraj do pasu, samo spodaj pri stopalih sem čutil malo vode. V vodi sem ostal približno štiri minute, ko pa sem prišel ven, pa so mi lasje tako zmrznili, da se niti počesati nisem mogel,« pripoveduje.

Tonček se še danes spominja, da ga je pri njegovem podvigu takrat spodbujalo veliko ljudi. Rad se pošali na ta račun, da je bilo tistega dne takšno vzdušje na Ptuju, kot da bi prišel na obisk ameriški predsednik. 

Nekateri, kot pravi, so ga sicer malo čudno gledali in ga kritizirali, večina ljudi pa ga je pri tem podpirala.

»Ko sem prišel iz vode, me je novinar povabil na kosilo v gostišče Tone na Bregu. Tam se je naroda, ki so želeli videti, če sem slučajno iz vode prišel drugi človek, kar trlo,« pove.

Plavanje v ledeno mrzli vodi mu nikoli ni povzročalo kakšnih zdravstvenih težav. Je pa to, kot pravi, vedno izvajal postopoma, nikoli na silo. Zmeraj pa je v vodi ostal maksimalno pet minut, da ne bi zaradi podhladitev prišlo do utopitve.

Mnogi so takrat govorili, da je čisto nor in mu bodo ledeni podvigi povzročili revmatizem.

»Enkrat sem se šel kopat decembra. Komunalci so ravno v tistem času grabljali listje in so mi rekli, vi ste pa taki kot tisti Belšak, ki se gre kopat v mrzlo vodo in je sedaj zaradi revmatizma v kritičnem stanju. 

Jaz pa sem jim odgovoril, da sva z Belšakom najboljša prijatelja in da je on bolj zdrav kot mi vsi skupaj. V sebi sem pokal od smeha, nisem pa jim želel povedati, da sem ta Belšak jaz,« pripoveduje Tonček.

Svoje otroštvo in del mladosti je preživel v rodnih Halozah, kjer ima še vedno domačijo, a tam ne živi nihče. Kasneje sta si z ženo ustvarila dom na Ptuju, pred štirimi leti pa sta se zaradi ženine nepokretnosti odločila, da bo njuno zadnje domovanje Dom upokojencev na Ptuju. 

Tončka je zraven plavanja sicer navduševalo tudi kolesarjenje. Vsakodnevno je kolesaril iz Haloz do Ptuja, dnevno je opravil tudi po 34 kilometrov.

Dolgoročni spomin ima izvrsten, nagaja pa mu kratkoročni

Odkar pomni, je Tonček rad bral različno literaturo. Pravi, da je bil načitan že, ko je bil mlad. Še danes rad prebere kakšno čtivo s področja znanosti, politike, svetovnih dogodkov, zdravstva in kulinarike.

Zanimajo pa ga tudi svetovni dogodki, politika in vse aktualne družbene teme. A ga ob toliko stvareh, ki ga še navdihujejo, žalosti predvsem to, da mu je začelo nagajati zdravje.

»Pojavile so se mi težave s srcem. Peš ne morem iti dlje kot sto metrov, hitro se zadiham in postane mi slabo. Sicer sem že imel poseg, v katerem so mi razširili prsne žile in jih očistili, a bom marca moral ponovno h kardiologu, saj me čaka še en poseg,« žalostno pripoveduje.

Med pogovorom opazimo, da ima Tonček zares dober spomin. Pove nam, da se spomni vseh dogodkov iz preteklosti, tudi tistih, ki so se zgodili 50 let nazaj, več težav pa mu povzroča kratkoročni spomin. Včasih, kaj prebere, pa potem zelo hitro pozabi.

Vse, kar si trenutno želi, je to, da bi lahko spet svobodno hodil naokrog. V hiši na Bregu ima tudi brajde, za katere bi še rad poskrbel. Upa, da mu bo naslednji poseg pomagal in bo lahko ponovno pešačil vsaj do trgovine. 

Nadvse obožuje sonce, tudi strežnica v domu upokojencem nam je med obiskom zaupala, da Tonček vedno izkoristi tisto prvo spomladansko sonce za martinčkanje pred domom. 

Slovenija ni dežela lakote in revežev

Tonček svoje življenje opisuje kot trdo in surovo, nikoli mu ni bilo za nič prizanešeno pravi.

Večino svoje poklicne poti je delal kot pek v Ptujski pekarni. Delo je opisal kot naporno, najbolj pa mu je primanjkovalo spanca. 

Ko je bil star 23 let, se je pridružil vojni mornarici v Puli, kjer je delal kot kuhar. Ko nam to pripoveduje vmes, potarna, da je najbolj delal ravno takrat, ko so drugi bili drugi, ki so se učili za oficirje, prosti.

»Nočno delo me je zaznamovalo do te mere, da še danes ne morem prav spati. V tistih časih sem namreč spal samo po dve, tri ure dnevno. Večino časa sem delal nočno delo, telo se je navadilo na tak bioritem in to, ko sem moral recimo ob dveh ponoči pričeti z delom, je bilo zame res mukotrpno, včasih me je od utrujenosti res bolela glava,« pove.

Ko se ozre nazaj, ga pravi najbolj žalosti to, da je celo življenje videl samo delo, varčevanje in to, kaj še lahko dodatno postori pri hiši. 

Z ženo sta obdelovala velik vrt in sadovnjak, na katerem sta si pridelala vso hrano - od krompirja in jabolk do fižola. 

Prav tako pa mu niso bila tuja niti gradbena dela, marsikomu je s tesarskimi in zidarskimi deli pomagal pri gradnji.

Današnje čase opisuje kot težke, čeprav je bilo tudi včasih težko preživeti, pravi.

»Slovenija ni dežela lakote in revežev. Bi pa morali ljudje živeti po načelih gospodinjske ekonomije, tako kot včasih. 

Da bi porabili toliko, kot zaslužijo in se ne bi toliko kreditirali,« meni.

Leta niso ovira, pri 83 obiskal znamenito plažo Copacabana

Kot nam je zaupal, so ga potovanja vedno zanimala. A zanje ni imel časa, dokler se ni upokojil. Vse od takrat pa je Tonček navdušen nad potovanji. 

Med drugim je obiskal Španijo, Italijo, Združene države Amerike, Brazilijo in Bahame.

»Lani sem si preko turistične agencije privoščil tritedensko križarjenje po Severni in Južni Ameriki. Peljali smo se z ladjo, ki je bila dolga 33 metrov in široka 39 metrov, imela je dvanajst nadstropij, bazene in restavracije. Res je bilo dobro,« razlaga.

Pravi, da si še želi potovati, a se boji, da to zaradi pešanja zdravja ne bo več mogoče. Medtem ko nam kaže slike s potovanj, pa mu nasmeh na obraz nariše dogodek, ki se je zgodil v Braziliji.

»Obiskal sem znamenito plažo Copacabana. Seveda sem moral malo zaplavati v tem sinje modrem morju, ampak skoraj bi 'nasankal'. Med plavanjem me je zadel velik val, ki je prišel iz Atlantika in me vrgel deset metrov na obalo. K sreči sem ostal cel in zdrav, domov pa sem odnesel izjemen spomin,« navdušeno razlaga Tonček.

Vsak dan strežnicam v domu pomaga pri zlaganju perila

Čeprav zaradi slabega zdravja trenutno veliko časa preživi v postelji, kar mu je, kot pravi, največja muka, pa Tonček še vedno rad pomaga drugim in poprime za delo.

V Domu upokojencev na Ptuju se dobro počuti, pravi, da je osebje do njega in njegove žene, zelo prijazno in ustrežljivo.

»Ker so ženske tukaj tako zelo pozorne, jim pomagam z zlaganjem perila. Eno uro na dan mi to vzame, ampak sem rad, da lahko kako pomagam in se tako še počutim koristnega,« pove.

Tudi strežnice nam povedo, da je Tonček zelo zgleden varovanec doma upokojencev. Vedno je prijazen, ustrežljiv in optimističen. Le zadnje čase, ko mu nagaja zdravje, ga več videvajo potrtega.

»Vladajo nam šolani 'norlaki'«

Čas v domu preživlja ob gledanju televizije, branju časopisa ali knjig, zelo rad pa se s kom tudi kaj pogovori. Ni trajalo dolgo, da smo s Tončkom načeli debato glede aktualnega dogajanja.

»Zdravniki so čisto izgubili humanost. Pravijo, da imajo premale plače, pa ima vsak po nekaj tisočakov. Kaj bi še radi? Potem so še pa tako predrzni, da rečejo, da dobi čistilka 20 evrov, oni pa 14. Svet je krut, boriti se je treba, da preživiš. Krivo je šolstvo - ki nima prave vzgoje, da bi ljudem privzgojili skromnost, poštenost in delovne navade,« komentira Tonček.

Še danes je rad na tekočem z vsem, kar se dogaja doma in po svetu.

»Nekoč so imeli Združeni narodi vpliv in moč, danes pa tega ni več. Vsaka država dela po svoje, žalostno je, da so vojne. Ni več miru. 

Zakaj ljudje sploh podpirajo takšne oblastnike, morali bi se začeti proti staviti in zrušiti. Ljudje so tako ubogi, da nič ne razmišljajo - mislijo, da tako mora biti, kot rečejo šolani in na položaju. Jaz jim pravim šolani 'norlaki', ki nimajo zdrave kmečke pameti,« odkrito pove Tonček.

Kot pravi, ga najbolj žalosti to, da danes na svetu vlada prevelik pohlep. Ljudje pošteno delajo noč in dan, pa to kljub temu ni dovolj za dostojno življenje. Tisti, ki že imajo največ, bi želeli še več, opaža.

Tudi sicer pravi, da se je vedno rad postavil na stran pravice in poštenja. Nekoč je opravljal tudi delo sindikalista in zastopal približno 140 ljudi.

Spominja se, ko so ga kot mladega fanta želeli zvabiti v zvezo komunistov: »Niso me mogli prepričati, ker sem že takrat videl, kakšen je ta sistem. Nisem bil napol slep, videl sem, kaj so napake, hoteli so me tudi v zapor spraviti, češ da sem protidržavni element. 

Če nisi bil zanje, si bil proti njim. Videl sem, kako je, nikoli nisem bil proti državi, krivice in napake sem videl. Tega pa niso želeli razumeti. To je bilo nekaj, kar je njih motilo.«